Ana LAVRIČ

Oton Friderik Buchheim, kanonik v Salzburgu, Halberstadtu in Passauu, je vodil ljubljansko škofijo v letih 1641–1664. Čeprav je bil pogosto odsoten iz svoje škofije, je vendarle skrbno bdel nad pastoralo in življenjem svoje duhovščine. V njegovi odsotnosti so ga nadomeščali generalni vikarji: Frančišek Maksimilijan Vaccano (1641–1643), ki je dolga leta ostal njegov glavni zaupnik, Marko Dolinar (1643–1655) in Filip Terpin (1655–1675). Zaradi pristojnosti nad kapitlju inkorporiranimi župnijami je bil Buchheim v sporu z ljubljanskimi kanoniki, zlasti s proštom Mihaelom Kumarjem pl. Kumbergom. Navajen svetovljanskega okolja se nikoli ni mogel sprijazniti z Ljubljano, saj ga je provincialno mesto močno utesnjevalo.

Buchheim je bil osebno velik ljubitelj in zbiratelj umetniških del (Acta 2003), kot vrhovni pastir pa je v svoji škofiji z racionalno in pragmatično razsojo vodil restriktivno umetnostno politiko. Gradnjo novih cerkva je le nerad dopuščal; pri izdaji dovoljenj je ravnal previdno in pravno dosledno, saj je za novogradnjo vedno zahteval tehten razlog in zadostno dotacijo. Več slabo vzdrževanih cerkva je ukazal opustiti, posebno v župnijah, kjer so bile podružnice preštevilne in brez dotacij. Po njegovi presoji naj bi vsaka cerkev imela le toliko oltarjev, kolikor jih je sposobna vzdrževati, vse druge pa je ukazal odstraniti. Na vizitacijah se je rad ubadal zlasti z ikonografsko problematiko: ugotavljal je ikonografsko pravilnost upodobitev in preverjal, ali so svetniki na oltarnih nastavkih razvrščeni po pravilih svetniške hierarhije.

Med Buchheimovimi zaslugami za ljubljansko škofijo sta že J. V. Valvasor in J. G. Dolničar poudarila njegovo skrb za rezidenci v Ljubljani in Goričanah, pričujoča razprava pa razkriva, kaj je o škofovih gradbenih podvigih mogoče izluščiti iz novoodkritih arhivskih virov. Pokazalo se je, da se je škof z naročili obračal predvsem na stavbarja Francesca Olivierija, ki je v letih 1646–1655 sodeloval pri vseh pomembnejših gradnjah v Ljubljani, kjer je (po ugotovitvah U. Lubeja) dobil tudi mesto deželnega stavbnega mojstra. Z novimi podatki, ki razrešujejo nekaj doslej odprtih strokovnih vprašanj, se torej Francesco Olivieri razkriva kot ključna oseba v stavbarstvu sredine 17. stoletja v Ljubljani in tudi širše na Kranjskem, saj lahko poslej poleg ljubljanske klariške cerkve in vodnjaka na Starem trgu v njegov opus uvrščamo še več drugih stavb v mestu in na podeželju, nekatere seveda le pogojno. Omeniti je treba predvsem tri v razvojni liniji našega stavbarstva 17. stoletja pomembne sakralne stavbe, in sicer dvoransko cerkev sv. Trojice na Vrhniki (1642–1654), oktogonalno Marijino cerkev pri Novi Štifti pri Ribnici (1641–1671), na katere sorodnost z vrhniško je pokazal D. Prelovšek, in ljubljansko avguštinsko (zdaj frančiškansko) cerkev Marijinega oznanjenja (1646–1660), ki je zasnovana kot bazilikalna dvorana s kapelami. Od profanih stavb je najpomembnejši škofijski dvorec v Goričanah, ki je z baročno pojmovano tlorisno zasnovo prvi na naših tleh presegel renesančno stopnjo. Sodeč po severnoitalijanskih slogovnih karakteristikah omenjenih stavb bi Olivierijevo domovino najbolj upravičeno iskali v Lombardiji. Na Kranjsko je stavbar, v virih pogosto imenovan tudi kamnosek, prišel z Reke, kjer je leta 1638 po načrtih Giacoma Briana začel graditi jezuitsko cerkev sv. Vida. V času, ko se je ustalil v Ljubljani, se mu je leta 1652 rodil sin Frančišek Pavel, januarja 1656 pa se njegova žena Ana Marija omenja že kot vdova.

Dela pri ljubljanski škofijski palači, ki jo je Buchheim povišal za eno nadstropje in po sodobnem okusu olepšal njeno fasado, je leta 1644 prevzel ljubljanski stavbar Abondio Donino ml., Olivieri pa je sprva najbrž sodeloval le pri načrtih, po Doninovi smrti (1652) pa je do leta 1655 stavbo tudi dovršil. Načrt za popravilo po požaru uničenega starega škofijskega gradu v Goričanah je napravil Abondio Donino (1644), vendar se je Buchheim nato odločil za novo stavbo pod grajskim gričem. Načrte za dvorec je pripravil in pozneje gradnjo vodil Francesco Olivieri, ni pa razvidno, ali je z njim sodeloval še kak drug arhitekt. V stolnici je Buchheim preuredil prezbiterij in dal napraviti nov veliki oltar, ki ga je izdelal rezbar Ludvik Schönleben, medtem pa je začel razmišljati o gradnji novega prezbiterija, ki naj bi imel po zgledu cerkva v Padovi in na Montecassinu kanoniški kor za oltarjem. Zamisel je uresničil šele škof Rabatta (1674–1675), ki je v novi prezbiterij namestil oltar s sliko sv. Miklavža, delom beneškega umetnika Pietra Liberija. Čeprav Rabatta velja za naročnika slike, bil zaradi nejasne usode Schönlebnovega nastavka hipotetično (čeprav malo verjetno) mogel priti v poštev tudi Buchheim, zato se bo o času nastanka (letos najdene) slike morala izreči slogovna analiza. Na Olivierija, ki je sodeloval pri delih v stolnici, se je Buchheim obrnil tudi za nasvet glede obokanja ljubljanske šempetrske cerkve. Buchheim je pozorno spremljal tudi zidavo kapele Božjega groba (najbrž Olivieri), ki jo je leta 1653/1654 v Štepanji vasi pri Ljubljani po dunajskem zgledu dal postaviti ljubljanski prošt J. A. Stemberg, in njegove načrte za novo cerkev. Kapelo Božjega groba je po štepanjskem vzoru že 1655 dal postaviti tudi sam v romarski cerkvi v Novi Štifti pri Gornjem Gradu. Zgradil jo je Olivieri, ki je sodeloval tudi pri obnovi škofijske rezidence v Vrbovcu (Altenburg).

V Buchheimovem času so se v Ljubljani naselili diskalceati in klarise, zato se je tu razvila živahna gradbena dejavnost, v katero so se vključili tudi drugi redovniki, zlasti avguštinci in jezuiti, od svetne gospode pa predvsem grofi Auerspergi. Klariški samostan (1650–1657) naj bi v zmanjšanem merilu posnemal goriškega. Načrte je v sodelovanju z Doninom pripravil in gradnjo vodil Olivieri, zidavo pa je dovršil Francesco Rosina, ki je nasledil Olivierija kot deželni stavbenik. Avguštinci so začeli graditi novo cerkev leta 1646. Gradnjo je finančno podprl baron Konrad Ruessenstein z dediščino, namenjeno sinu, ki je 1645 umrl v Rimu in bil pokopan v tamkajšnji avguštinski cerkvi S.ta Maria del Popolo (tam naj bi mu postavili tudi epitaf, katerega osnutek, hranjen v Valvasorjevi zbirki risb, je objavil B. Resman). V cerkev so avguštinci po dunajskem zgledu postavili posnetek loretske hišice. Zidavo je vodil in verjetno tudi zasnoval Olivieri, nadaljeval pa Rosina. Po doslej znanih virih se zdi, da so bili Ruessenstein in avguštinci prvi, ki so s svojim ambicioznim naročilom pritegnili Olivierija v Ljubljano. Olivieri je leta 1652 prevzel tudi gradnjo jezuitske gimnazije, ki jo je 1658 dovršil Rosina. Diskalceati so začeli postavljati svoj samostan leta 1654 (morda po Olivierijevih načrtih ali vsaj z njegovim sodelovanjem), gradnjo njihove cekve, katere temeljni kamen so položili leta 1657, pa je vodil Rosina. Ta je (kakor sklepa U. Lubej) vodil tudi prezidavo Turjaške palače grofa Janeza Andreja Auersperga (1654–1658, načrt morda Olivierijev) in delal menda še za druge člane te družine. Za obnovitev leta 1658 podrtega zvonika v Gornjem Gradu pa se Rosina kot “štukater” ni zdel primeren (prim. Vaccanove pripombe o gradnji goriške jezuitske cerkve), zato so delo zaupali nekemu zidarju.

Za svoje potrebe je Buchheim iskal primerne umetnike vsepovsod. Med prvimi, s katerimi je kot ljubljanski škof navezal stike, so bili reški slikarji. Leta 1642 se je za delo dogovarjal s frančiškanskim slikarjem Serafinom Schönom, doma iz Švice, ki je slikal na Trsatu. Tam ga je poznal ljubljanski prošt Kumberg, ki je kot provincial frančiškanske province leta 1630 poskrbel za obnovo trsatskega samostana. Janeza Frančiška Gladiča je Buchheim spoznal prek njegovih ljubljanskih sorodnikov. V letih 1651–1653 je slikar delal za škofa v Rimu (Acta 2003), od koder je veliko lepih risb in voščenih kipcev prinesel v Ljubljano, kjer je ostal v škofovi službi še dve leti. Medtem ga je škof za štiri mesece povabil tudi v Salzburg, kjer je slikal, se povezal z neko mladenko in zaman iskal možnost, da bi si tam uredil življenje, zato se je vrnil v Ljubljano in se poročil s Katarino Rerenberg. Na Kranjskem je zaslovel kot najboljši slikar v deželi, na pot za njegovimi slikami pa se bomo odpravili prihodnjič (v naslednji številki Acta).