Ana LAVRIČ, Jasna HORVAT

Ob pripravah na razstavo portretnih upodobitev ljubljanskih škofov je med portreti v zbirki Narodnega muzeja Slovenije v Ljubljani vzbudila posebno pozornost slika, ki je bila v seznamu muzealij doslej le splošno opredeljena kot portret škofa. Pričujoči prispevek odpira vprašanje identifikacije in atribucije omenjene slike in poskuša nakazati mogoče rešitve.

Če se identifikacije portretiranca lotimo neobremenjeni s konkretnimi podatki o sliki in ga poskušamo poiskati med škofi na ozemlju nekdanjega Svetega rimskega cesarstva, odkrijemo presenetljivo podobnost z državnim grofom Johannom Moritzom Gustavom Manderscheid-Blankenheimom (Blankenheim, 1676 – Praga, 1763), ki pa s slovenskimi deželami ni imel nobene (doslej) znane povezave. V letih 1722–1733 je vodil škofijo v Dunajskem Novem mestu (Wiener Neustadt), nato je postal nadškof v Pragi. Njegov portret, ki izvira iz Dunajskega Novega mesta in se zdaj hrani St. Pöltnu, je po obraznih značilnostih tako sličen neznancu na ljubljanski sliki, da bi ju prav lahko prepoznali za isto osebo. A identifikacija se zaplete takoj, ko pritegnemo v razmislek provenienco slike, saj nas ta v sklepanju zadrži na področju ljubljanske škofije.

Narodni muzej je sliko pridobil po drugi svetovni vojni iz Federalnega zbirnega centra, zasežena pa je bila pri vrhniškem odvetniku in umetnostnem zgodovinarju Marijanu Maroltu, ki jo je dobil od slikarja Simona Ogrina. Po Maroltovih podatkih je slika izvirala iz slovenske Koroške, ker pa na njenem ozemlju ni pomembnejših cerkvenih središč, kjer bi upravičeno pričakovali reprezentančni škofovski portret, pač pa v njeni neposredni bližini leži Gornji Grad, kjer je bila svojčas rezidenca ljubljanskih škofov, sklepamo, da bi muzejska slika lahko prišla od tod. Zato se zdi smiselno, da poskušamo upodobljenca poiskati med ljubljanskimi nadpastirji.

Po natančni analizi gradiva se kot pogojno sprejemljiva kaže teza, da gre za Ernesta Amadeja Attemsa, osemnajstega škofa na ljubljanski stolici (1742–1757). Domneva temelji na komparaciji z edinim doslej znanim Attemsovim portretom, hranjenim v ljubljanski nadškofijski palači, ki po kakovosti močno zaostaja za muzejsko sliko in zato otežkoča primerjavo. Celopostavna, shematično ter z nepravilnostmi v proporcih in perspektivi slikana podoba stoječega škofa v ornatu daje vtis krepkejše postave kot jo kaže muzejska slika, moteče razločke pa opazimo tudi pri glavi. Obraz je sicer v obeh primerih podobno modeliran, podolgovat in obkrožen z identično modno periko, problematičen pa je nos, ki je na škofijskem portretu mnogo daljši in, kot kaže, zajet iz drugačne perspektive (morda zato, da bi okrepil reprezentančni videz glave v razmerju do neproporcionalno dolgega trupa). Kljub razločkom določene podobnosti ni mogoče zanikati, identifikacijo pa podpira tudi povsem bela krznena moceta (brez črnih čopkov), kakršno je med ljubljanskimi škofi nosil le Attems.

Ker muzejska slika ni ne signirana in ne datirana, podobno molčeči pa so v zvezi z njo doslej tudi arhivski dokumenti, smo pri iskanju mojstra vezani le na slogovne primerjave. Ljubljanski slikar Valentin Metzinger, ki je izpričano delal za Attemsa, kljub nekaterim podobnim detajlom ne pride v poštev, ponuja pa se primerjava z opusom dunajskega slikarja Casparja Franza Sambacha (1715–1795), ki je leta 1755 po škofovem naročilu s freskami okrasil slavnostno dvorano v njegovi gornjegrajski rezidenci in ga v idealizirani podobi na stropu tudi naslikal (Acta 6). Čeprav v okviru doslej znanih Sambachovih del le izjemoma naletimo na portretne upodobitve in med njimi ni prav nobene v olju (Waltraut Kuba-Hauk zato celo domneva, da se Sambach s tem področjem sicer sploh ni ukvarjal), njegov gornjegrajski “portret” škofa Attemsa v obdelavi figure in draperije vendarle razkriva določeno sorodnost z našo muzejsko sliko, ta pa nas z vitko postavo škofa v monumentalno razširjenem ornatu spomni tudi na Sambachove svetniške like v prizorih poveličanja (npr. pri sv. Martinu v Ernstbrunnu, pri Janezu Nepomuku v Székesfehérváru in pri figurah v Margarethenu am Moos) in na njegove alegorije (npr. v Sloupu). Značilni za Sambacha so tudi impostacija figure, rdečkast barvni nadih slike in detajli z močnimi rdečimi odsevi.

Argumenti, navedeni tako v prid identifikacije upodobljenca kot tudi atribucije slike kajpak ne zadoščajo za nesporno potrditev postavljenih tez, zato bo treba na dokončne odgovore še počakati.