Karin LEITNER

Bakrorezca Christopha Dietella (1690–1764) so doslej omenjala samo posamezna leksikalna gesla, nekoliko bolje je bilo poznano le njegovo kartografsko delo. Šele nedavna raziskava o umetnikovi življenjski poti je razkrila natančne biografske podatke o njem in pokazala, da je bila tradicija bakrotiskarstva že v družini: njegov oče Stephan Dietell je kot “bakrotiskar iz Fürta na Gornjem Pfalškem” prišel na Dunaj, in tu je bil v stolni župniji sv. Štefana 8. marca 1690 krščen Georgius Christophorus. Imel je šest bratov in sestra, brata Franza Ambrosiusa srečamo pozneje kot “univerzitetnega bakrorezca” na Dunaju. Christoph je bil kot “civis academicus” vpisan na dunajsko univerzo in je s tem dobil prednost pri oddaji bakroreznih del zanjo. Z letom 1723 je datiran prvi list, na katerem je kot kraj nastanka označen Gradec: Marijina milostna podoba v Šmartnu pri Slovenj Gradcu. Ob oklicih v stolni fari sv. Štefana na Dunaju je leta 1725 Christoph Dietell imenovan “bakrorezec in umetnostni trgovec začetnik v Gradcu na Štajerskem”. Motivov, zakaj se je preselil v štajersko prestolnico, ne poznamo, do nastopa družine Kauperz konec 30-ih let 18. stoletja pa je bil v Gradcu edini stalno naseljeni bakrorezec. Leta 1735 je bil imenovan za deželnega bakrorezca, s čimer si je poleg dela za Cerkev zagotovil tudi posvetna naročila. Ob umetniškem ustvarjanju je deloval tudi kot založnik.

Imel je osem otrok, od katerih sta dva umrla še v otroških letih. Družina je najverjetneje živela na (današnji) Neutorgasse 31, v t. i. “Telečji četrti” okoli frančiškanske cerkve. Christoph Dietell je umrl v Gradcu 1. decembra 1764.

Njegova dela je mogoče razdeliti na za ta čas značilne bakrorezne kategorije: deželnozgodovinske upodobitve, zemljevide, knjižne ilustracije (med njimi so nenavadno pogoste alegorije), podobice in uporabno grafiko. Gre izključno za naročena dela. Protireformacija je bila še močna in številna naročila so prišla z graške jezuitske univerze. Poleg znanih svetnikov, kot sta Frančišek Ksaver (v Radmirju pri Gornjem Gradu) ali Janez Nepomuk, se pojavljajo zanimive upodobitve manj znanih, kakršna sta sv. Ekspedit ali Jožef Leoneški. Obravnavo figur je umetnik povečini obvladal, večje probleme mu je delala perspektiva.

Poleg religioznih tem so danes zelo zanimive deželnozgodovinske upodobitve – bodisi v obliki portretov štajerskih vojvod v delu Historia Ducum Styriae, 1728, ali v sijajnih zemljevidih Štajerske, tako v malem kakor velikem formatu. Slogovno je povsem zavezan baroku; tudi z alegorijami se popolnoma vključuje v miselnost svojega časa.

Kot priloga je članku dodan natančen popis zdaj znanih del. Katalog obsega naslove, tehniko, mere in nahajališča. Z novimi najdbami bo dopolnjen v enem naslednjih letnikov Acta.