Daša PAHOR

Neposredni vpliv renesančnih grafičnih predlog za arhitekturne člene je mogoče ugotoviti šele globoko v 16. stoletju. Prve zares kvalitetne ilustracije ob arhitekturnem traktatu so bile natisnjene šele leta 1521 v Comu za Vitruvijevih Deset knjig o arhitekturi. Prvi ponatis na področju severno od Alp je izdal Walther Rivius (Ryff) leta 1543, pet let kasneje pa tudi nemški prevod. Obe deli sta bili opremljeni v glavnem s kopijami grafik iz “Comskega Vitruvija”. Nasledstvo tega dela je opaziti v grafikah Wendela Dieterllina, zlasti pa v opusu Hansa Vredemana de Vriesa, ki je kamnoseško dekoracijo prenesel tudi na lesene izdelke. De Vries je vplival med drugim tudi na Gabriela Krammerja, ki je izdelal dve seriji predlog za ornamente v lesu in intarziji, ki sta temeljili na oblikah klasičnih stebrnih redov. Najdlje je de Vriesovo tradicijo gojih njegov sin Paul, ki je še v prvih desetletjih 17. stoletja izdajal številne grafične serije v skoraj nespremenjenem slogu.

Vplive dela Gabriela Krammerja in Paula Vredemana de Vriesa je mogoče zaslediti tudi na Gorenjskem. V Kranju so leta 1639 zgradili novo mestno hišo, v kateri se še mešajo renesančni in tradicionalni gotski elementi. V prvem nadstropju se je v eni izmed sob ohranil izviren lesen kasetiran strop in dvoje kvalitetnih renesnčnih lesenih vrat. Del kapitelov z groteskami je posnet neposredno po predlogi iz dela Architectura von den fünf Säulen sambt ihren Ornamenten und Zierden Gabriela Krammerja (1600), intarzije pa kažejo podobnosti s predlogami iz njegovega drugega dela Schweiff Buchlein: Mancherley Schweiff Laubwerck, Rollwerck, perspectif, und sonderliche gezierden zu vieler handarbeit, auff dis vorgehende Architecturbuchlein gerichtet (1602). Po grafiki Paula Vredemana de Vriesa, ki je izšla v Verscheyden Schrynwerck Als Portalen, Kleerkassen, Buffetten, Ledikanten, Tafels..., 1630, in je bila namenjena za lesene izdelke, sta bila izklesana dva portala, in sicer na p. c. sv. Lucije v Zadnji vasi (1663) in na p. c. Device Marije na Bitnjah v Bohinju (1673). Skoraj zagotovo bi ju lahko pripisali isti delavnici, obe cerkvi pa združujeta gotske in sodobnejše baročne elemente.

Lesena vrata v Kranju in oba kasnejša kamnita portala se kljub svojemu zelo sorodnemu izhodišču močno razliujejo zlasti po načinu izdelave. Mojster kranjskih vrat je brez dvoma prišel iz srednjeevropskega okolja in je znal iz posamičnih elementov sam sestaviti kvalitetno celoto. Kamnoseška delavnica, ki je delovala nekaj desetletij kasneje, pa je bila najverjetneje domačega izvora in je zgolj posnemala dano predlogo brez pravega razumevanja osnovnih proporcev in pomena posamičnih ornamentov.