Resman AHAS 5

Blaž RESMAN
 
Epilog k Francescu Robbi
 
Doslej je veljalo, da se je kipar Francesco Robba (Benetke, 1. maja 1698–Zagreb, 24. januarja 1757), ki je deloval v Ljubljani od 1721, nekaj let pred smrtjo izselil v Zagreb, tu prvič objavljeni arhivski viri pa kažejo, da je do smrti ostal ljubljanski meščan. Ker je umrl brez oporoke, je ljubljanski mestni svet 26. 3. 1757 imenoval J. N. Mikoliča za kuratorja njegove zapuščine; ta je v naslednjih letih skušal razprodati Robbovo imetje in poplačati njegove številne dolgove. Kiparjevo premično imetje so prodali na dražbi že leta 1758, poskusi prodaje njegove hiše pri jezuitskem kolegiju so bili neuspešni do leta 1761, ko sta se kot kupca pojavila Robbov tast M. Peterman in kamnosek Franc Rottman, vendar jo je nazadnje leta 1766 kupil kurator Mikolič sam. Robbovo orodje in kamen je v letih 1758 in 1764 odkupil F. Rottman.
 
Dne 28. maja 1757 je mestni svet s patentom pozval Robbove upnike, naj prijavijo svoje terjatve. Med številnimi zahtevki so jih kar nekaj vložili Robbovi pomočniki, katerih imen doslej nismo poznali; v dokumentih so vsi navedeni kot kamnoseki, vsaj za Orazia Bonettija, ki ga srečujemo v Robbovi bližini od leta 1731, pa vemo, da je bil tudi kipar v kamnu in lesu, mdr. je sodeloval pri prižnici stolnice v Vidmu. Posebej zanimive so terjatve naročnikov zaradi vnaprej plačanih del, ki jih Robba do smrti ni naredil oz. dokončal. Ljubljanski avguštinci so z Robbo, ki je delal veliki oltar za njihovo cerkev že od 1728, leta 1753 sklenili novo pogodbo za njegovo dokončanje in mu vnaprej plačali 1000 gld. – ker obveznosti ni v celoti izpolnil, so terjali vračilo denarja ob odbitku vrednosti dobavljenega dela. Zagrebški stolni kapitelj je 1738 sklenil z Robbo pogodbo za oltar sv. Gervazija in Protazija v vednosti 1900 gld., 1746 pa so mu za oltar plačali 1200 gld. predplačila, vendar dela ni dokončal, zato so terjali vračilo razlike do 1123 gld., na kolikor je bilo ocenjeno Robbovo opravljeno delo. Robba tudi ni v celoti izpolnil pogodbe za marmornati tlak v zakristiji, za katerega je prejel celotno plačilo, 250 gld., vnaprej. Oltar sv. Križa za zagrebško stolnico, posvečen 1756 (zdaj v Križevcih), je bil Robbi že zdavnaj prepričljivo pripisan, arhivskih podatkov o njem pa doslej nismo poznali: Robba je sklenil za oltar pogodbo s kapitljem 2. januarja 1748 v višini 1600 gld., plačali pa so mu celo nekaj več in zato preplačilo terjali nazaj, zahtevali pa so tudi povrnitev stroškov za pozlato križa na oltarju in ureditev tlaka okoli njega, kar bi bil po pogodbi moral Robba tudi narediti.
 
Nov je tudi podatek, da bi bil moral Robba po pogodbi iz 1739 izvršiti veliki oltar za ž.c. v Slavini: oltarja sicer ni naredil, očitno pa izvira iz njegovega nasledstva, enako kot stranski oltar sv. Trojice v slavinski cerkvi, narejen po isti pogodbi za njeno podružnico na Lonici. Plastična skupina Marijinega kronanja s tega oltarja je bila sicer pripisana Robbi in datirana ok. 1730, vendar primerjave s kiparjevimi zrelimi oz. poznimi deli kažejo, da je ni naredil sam, ampak verjetno F. Rottman po istem osnutku, po katerem sta nastali obe Robbi pripisani Kronanji iz 1721/22. Dokumenti nanovo osvetljujejo razmerje med Robbo in Rottmanom, ki naj bi bil njegov pomočnik in naslednik, a je bil očitno sprejet med ljubljanske meščane leta 1757 prav zato, da bi dovršil dela, ki so ostala ob Robbovi smrti nedokončana; čeprav je poskušal zasesti nekdanjo Robbovo pozicijo, je bil kot kipar preslab, da bi mu to res uspelo.
 
Za oltar sv. Janeza Nepomuka v ljubljanski jezuitski cerkvi sv. Jakoba, ki ga je bil postavil že 1738, je Robba obljubil v letu 1752 dobaviti dva kipa in pet angelov, za kar je dobil 1751 vnaprej plačan prvi obrok, 134 gld., vendar pogodbe ni izpolnil. Kipa sv. Florijana in Roka, ki sta bila postavljena na oltar šele 1764, sta bila zato pripisana Rottmanu, njuna kvaliteta pa je občasno sprožila ugibanja, ali ju ni morebiti izklesal po Robbovih osnutkih. Iz sodnih protokolov izvemo, da sta kipa vendarle Robbovo delo, saj sta bila zaradi predplačila izločena iz njegove zapuščinske mase in prisojena naročnikom – jezuitom.