Cvetnic AHAS 5
Sanja CVETNIĆ
Dela ljubljanskega slikarja Ioannesa Eisenhordta na zagrebškem Kaptolu
Ljubljanski viri o delu slikarja Ioannesa Eisenhordta, enega številnih umetnikov, ki so iz (ali preko) Ljubljane prišli v Zagreb, sicer ne kažejo, da bi bil tam užival velik ugled, v Zagrebu pa se pojavlja v pogodbah, povezanih z umetnostno opremo stolnice. Po dosedanjem tolmačenju arhivskih pričevanj se v literaturi največkrat omenja ob zagrebškem slikarju Bernardu Bobiću kot soavtor cikla slik nekdanjega Marijinega krilnega oltarja v kornem zaključku južne stolnične ladje. Razmejevanje in problemi njunih avtorskih deležev so sprožili razprave, od katerih je najpomembnejša tista med restavratorjem cikla Zvonimirjem Wyroubalom, ki pripisuje večino slik Bobiću, in Anđelo Horvat, ki je na podlagi primerjave z dvema arhivsko izpričanima Bobićevima deloma v cerkvi sv. Katarine tak predlog zavrnila. V zapiskih izvršitelja oporoke škofa Martina Borkovića (1692) pa najdemo med izplačili za izgubljeni oltar v kapeli sv. Martina natančno delitev, po kateri so pictori Ioanni izrecno plačali za slike, sculptori Ioanni Komerstainer za izdelavo oltarja, pictori Bernardo pa za pozlato, kar lahko sprejmemo kot obrazec za delitev del kaptolske trojice Eisenhordt – Komersteiner – Bobić tudi pri zahtevnejših poslih, predvsem pri Marijinem oltarju, kjer so bili vsi trije pogodbeno obvezani. Po slogovnih primerjavah je mogoče Marijinemu slikarskemu ciklu z omenjenega oltarja pridružiti tudi Ladislavov cikel iz severnega kora stolnice, za katerega je ohranjena samo pogodba z Bernardom Bobićem za polihromatorska in pozlatarska dela. Oba cikla povezuje vrsta slikarskih postopkov: fragmentirani izrezi, zbit in nečitljiv prostor, izpolnjen z vertikalnimi figurami, močno znižano očišče, višinske in globinske asimetrije, vertikalna gradnja prostora, manieristični vertikalizem teles, perspektivna in svetlobna nekoherentnost, kromatska intenzivnost sprednjega plana in monokromatska prosojnost ozadja ter številne tipološke vzporednice. Iz Borkovićeve oporoke in njene izvršbe je ohranjen še en podatek o izplačilu pictori Ioanni, tokrat za škofov posmrtni portret, in Dijecezanski muzej res hrani portret z napisom, v katerem je naveden datum Borkovićeve smrti, zadnji oktober 1687. Četudi gre za drugo – portretno – slikarsko zvrst, se slika navezuje na stolnična cikla, zato jo štejemo za del Eisenhordtovega opusa. Poleg tega se tudi po pregledu drugih znanih zagrebških slikarjev istega imena in arhivskih podatkov o njih izkaže Eisenhordt kot najverjetnejši avtor škofovega portreta in najuglednejši slikar Ioannes na Kaptolu. Na temelju slogovnih primerjav predlagamo njegovo avtorstvo še za dvoje del, Portret Andreja Franciscija in Marijino pot v tempelj v Dijecezanskem muzeju v Zagrebu.