Emilijan CEVC

Celjski strop – mojstrovina še vedno anonimnega slikarja z začetka 17. stoletja

Leta 1926 so konservatorska dela v dvorani Stare grofije v Celju, zgrajene konec 16. stoletja, pod poznejšo platneno prevleko odkrila originalni poslikani strop. Poseg je vodil tedanji konservator dr. France Stele, ki je odkritje takoj objavil in se k stropu tudi pozneje pogosto vračal. Že 1929 je izdal poglobljeno monografsko študijo Celjski strop (ponatis 1969) in vse njegove analize so še danes veljavne, pričujoči članek želi le dopolniti in nadrobneje osvetliti nekatera spoznanja.

Strop, ki meri 14,45 x 9,87 m in je naslikan na platno, oblikujeta dve glavni motivni  in kompozicijski komponenti. Osrednji del kipi kvišku kot fantastična, večnadstropna arhitekturna kompozicija galerij in prehodov, slonečih na stebrih in zavarovanih z balustradami. Za njimi se kažejo štafažne moške in ženske figure v nošah svojega časa, med njimi pa so tudi dokumentarne osebe. Višinsko kipenje poudarjajo štirje vogalni stolpiči (»turni«). Osrednji arhitekturni del je obdan z »okvirjem« iluzionistične obhodne galerije prvega nadstropja. V njenih ogelnih poljih so po Goltziusovih grafikah (posnetih po Corneliusu Corneliszu) upodobljeni tako imenovani »Napadalci neba«, Ikaros, Tantalos, Faeton in Iksion, ki padajo v nižavo. Polji ob krajših stenah zapolnjuje motiv iz Vergilove Eneide, in sicer boj med Trojanci z Enejem in Latinci pod vodstvom rotulskega kralja Turnusa. Povzet je po Tempestovi jedkanici, a razdeljen na  dvoje, tako da je v vsakem polju naslikana polovica predloge. V poljih nad daljšima stenama pa so upodobljeni štirje letni časi, ponazorjeni z ustreznimi kmečkimi deli; so malce svobodno prikrojeni posnetki sadelerskih grafik po bassanovskih Letnih časih.

Osrednja arhitekturna slikarija živi iz bolonjskega kvadraturizma in vzorov nizozemskega slikarja Vredemana de Vriesa. Vse uporabljene predloge pripadajo še 16. stoletju, zato deluje poslikava stropa dokaj konservativno, čeprav je nastala že v začetku 17. stoletja.

Pričujoča študija vidi izhodišče anonimnega slikarja celjskega stropa v bolonjskem krogu slikarja Pellegrina Tibaldija, posebno v njegovi poslikavi v Palazzo Poggi v Bologni (Odisejeva in Faetonova soba), kjer okoli osrednjih polj rastejo v višino stebri z balustradami. Slutimo tudi odmeve Michelangelove poslikave Sikstinske kapele, vplive Perina del Vaga, Vasarijevih rešitev, pa tudi zglede realnih arhitektur 16. stoletja. Ob puttih, ki plavajo na nebu med stolpi, smemo pomisliti na podoben detajl Perina del Vaga v Sala dei Pontefici rimskega Angelskega gradu.V Benetkah vabi k primerjavi poslikava avle biblioteke Marciane, katere okvirni del je poslikal okoli leta 1560 Cristoforo Rosi.

Stolpičasti vogalni nastavki pa govore jezik nizozemske pozne renesanse, dopolnjene z domišljijo Hansa Vredemana de Vriesa. Na Severu bi našli sočasno stilno sorodstvo v stenskem okrasu oktogona pri gradu Hellbrunn, delu Arsenija Mascagnija (prerspektivno se poglabljajoči hodniki s štafažnimi figurami), pa tudi v opusu v Salzburgu gostujočega konstanškega mojstra Kasparja Membergerja, ne da bi pri tem mislili na kakšno direktno povezavo s Celjem.

Celjski slikar je torej povzel rimske in bolonjske oblikovne in stilne pobude, v barvni paleti pa je bržčas sledil tudi Tintorettovi tonski zadržanosti in nizozemski slikarski praksi.

Palačo Stare grofije v Celju so zgradili in poskrbeli tudi za poslikavo stropa gospodje iz grofovske družine Thurn-Valsassina. Zidati jo je najbrž začel Ahacij Thurn, po njegovi smrti 1597 pa je delo na njej po vsej verjetnosti vodil brat, humanistično izobraženi grof Ambrož Thurn. Ta je - kakor dokazuje primerjava z bakroreznim portretom - upodobljen v desnem kotu prve galerije. Ob njem sta upodobljena slikarja, starejši kaže na mlajšega, napol za ogelni steber skritega sodelavca.Ob možeh čepi na balustradi pav kot potrdilo nesmrtnosti po naročniško in umetniško dobro rešeni nalogi. Za čas in naročnika značilna je celotna vsebina stropa. Humanistično podkovanemu naročniku se v glorifikacijo plemiške družine kakor po Vergilovem navdihu združuje na stropu slavnostne dvorane bukolična narava s časom, delo z zmagovitim bojem in častjo.

Slikar Celjskega stropa slej ko prej ostaja anonimen: Severnjak, ki je svoje delo obogatil z dosežki južne, italijanske umetnosti pozne renesanse in manierizma.