Quinzi AHAS 4
Alessandro QUINZI
“Et capella tota sanctorum figuris depicta est” -- K srednjeveški podobi cerkve svetega Mihaela v Biljani
Arhivski podatki, vizitacijski zapisniki in odkritja ob nedavnem restavratorskem posegu prinašajo pomembne novosti za osvetlitev srednjeveške podobe cerkve svetega Mihaela v Biljani v Brdih in vloge plemiških rodbin Orzon, Coronini in Zupančič.
Cerkev v Biljani se prvič omenja v 13. stoletju kot vikariat opatije v Rožacu (Rosazzo). Patrocinij je prvič citiran leta 1405 v oporoki Yonama Orzon medtem ko v dokumentu postavitve plebana iz leta 1480, ki se je ohranil v izvodu Arhivov Pokrajinskih muzejev v Gorici iz leta 1541, nastopa kot grofov predstavnik Jakob Orzon. V sami cerkvi lahko grb Orzonov zasledimo na sklepniku mogočnega poznogotskega prezbiterija, ki ga je leta 1534 signiral Mojster iz Kranja (Magister de Crainburg), in pa v kartuši čela oltarja svetega Janeza krstnika, kjer je asociiran z drugim grbom, ki je verjetno pripadal ustanovitelju beneficija baronu Bernardu Zalatelu. Današnji oltar je dal leta 1695 postaviti kaplan Dominik Colussi, jus patronatus pa je pripadal verjetno še iz srednjeveških časov Orzonom. Oltarno sliko Kristusovega krsta so nekateri poskušali identificirati z ono, ki jo je slikar Giovanni Donat zapustil grofu Ignacu Rihemberškemu, in ko so jo med restavratorskim posegom odstranili se je na zidu prikazala freska Svetega Janeza krstnika, ki izdaja roko povprečnega furlanskega mojstra iz začetka 16. stoletja.
Pomembnejše je gotovo odkritje na južni steni ladje tik ob današnjem pevskem koru, kjer so med sondiranjem odkrili fragmentarno ohranjeno fresko Kristusa v predpeklu, ki izdaja značilnosti vitalejeve smeri. Prizor je namreč slogovno soroden onim, ki so se ohranili v videnskem Ospedale dei Battuti in pa delom t.i. Prvega Vitalejevega pomočnika, tako da lahko biljansko fresko datiramo v šesto desetletje 14. stoletja. Leta 1357 je dokumentiran v Gorici slikar Bernard ”de Porto“, različno bran kot Portogruaro ali Pordenon, v katerem bi lahko prepoznali anonimnega mojstra v Biljani. Vsekakor pa novoodkrita freska dodatno podkrepi tezo, da je Gorica odigrala pomembno vlogo pri posredovanju italijanskega trecentističnega slikarstva v notranje dežele Slovenije.
Vsled opisa iz leta 1570, ki nam ga je zapustil apostolski vizitator Bartolomeo da Porcia ko je obiskal briško cerkev, smemo sklepati da se je freska nahajala ”[in] capella a sinistris ecclesiae“ ki je bila ”tota figuris depicta /.../ In eadem capella est sepulcrum ligneum per maiori hebdomada honorificum“. Kapela je po vsem sodeč imela isto vlogo kot Božji grob oglejske bazilike, ki je bil vezan na obrede Velikega tedna kot so jih obhajali po oglejskem misalu vse do leta 1594, ko ga je patriarh Francesco Barbaro ukinil.
Dragocene podatke o duhovščini in oltarjih prinašajo tudi zapisniki vizitacij prvega goriškega nadškofa Karla Mihaela Attemsa, ki ga je pogosto spremljal generalni vikar Peter Adam Zupančič po rodu iz Biljane. Prav slednjemu lahko pripišemo naročilo oltarne slike Rožnovenske Matere božje, kjer je tudi doprsno upodobljen. Slika je zanimiva, ker v ozadju lahko prepoznamo sočasno upodobitev biljanske še sredjevške cerkvene ladje z okroglim (rozetnim?) oknom na fasadi, visokimi in ozkimi okni na boku in s štirioglatim zvonikom sredi ladijske strehe.
V članku sta objavljeni še deli Johana Mihaela Lichtenreiterja: slika oltarja svetega Blaža v Biljani, verjetno iz šestega desetletja 18. stoletja, ko je bil župnik Feliks Coronini, in Rožnovenska Mater božja iz Šempetra pri Gorici, ki se zgleduje po Jelovškovem grafičnem listu za Rožnovensko bratovščino v Kranju.