Helena SERAŽIN, Matej KLEMENČIČ

Prispevek je nadaljevanje članka iz prejšnje številke Acta historiae artis Slovenica, v katerem so bile objavljene vajeniške pogodbe beneških kiparjev, kamnosekov in rezbarjev, sklenjene v prvi četrtini 18. stoletja. Tokrat so objavljene pogodbe iz druge četrtine stoletja, podpisane med letoma 1725 in 1750. V nasprotju s prvo četrtino stoletja je za to obdobje v beneškem državnem arhivu ohranjena vsa dokumentacija, shranjena v dveh zvezkih fonda Giustizia Vecchia. O fondu samem in pomenu podatkov za umetnostno zgodovino sta avtorja pisala v prvem delu, tokrat pa opozarjata na nekaj posebnosti gradiva za čas od leta 1725 do leta 1750. V seznamu mojstrov, ki so sprejemali v uk vajence, je najti izključno rezbarje, označene včasih tudi natančneje kot rezbarji v lesu; edini izjemi sta Antonio Gai in Giovanni Marchiori, ki sta zabeležena tudi kot kiparja. Oba umetnika sta delala tako v lesu kot v kamnu in se omenjata med člani ceha rezbarjev (Arte degli intagliatori), istočasno pa tudi v kolegiju kiparjev (Collegio degli scultori). Njuna prisotnost v seznamu rezbarjev torej ni presenetljiva, ne nazadnje sta prav kot rezbarja označena v drugih pogodbah, ki sta jih – kot izredno aktivna umetnika – podpisala s celo vrsto vajencev: Gai s štirimi, Marchiori pa s sedmimi. Odsotnost večine kiparjev lahko razložimo z odcepitvijo od kamnoseškega ceha (Arte dei Tagliapietra) v letih 1723–1724. Člani novoustanovljenega kolegija kiparjev morda niso bili zavezani istim pravilom kot člani cehovskih združenj in jih zato med vajeniškimi pogodbami ne najdemo. Ne najdemo niti pogodb slikarjev, ki so se od ceha pleskarjev (Arte dei depentori) odcepili že leta 1682 in ustanovili svoj kolegij (Collegio dei pittori). Odsotnosti kamnosekov pa na ta način ne moremo razložiti: morda je njihov ceh, tako kot leta 1719 tudi zidarski, že pred letom 1725 začel voditi lastno knjigo vajeniških pogodb, ločeno od glavne. Nenavaden je tudi ritem vpisovanja pogodb: tako najdemo decembra leta 1740 večjo skupino hkrati vpisanih pogodb rezbarjev, nato pa nobene vse do leta 1745.

Objavljeno gradivo je razdeljeno na dva dela. V prvem so izpisi vajeniških pogodb, v drugem je komentiran imenski seznam mojstrov in vajencev.