Damjan PRELOVŠEK

Avstrijski raziskovalci Otta Wagnerja in njegove šole so se doslej pretežno ukvarjali s prevratnimi spremembami, ki jih je Wagner vnesel v dunajsko arhitekturo začetka 20. stoletja in puščali ob strani vprašanje izvora značilne secesijske dekoracije, ki Dunaj loči od druge evropske arhitekture. Vprašanje ni zanemarljivo, če upostevamo dejstvo, da v Wagnerjevem primeru ni šlo za popoln prelom s preteklostjo, ampak bolj za modernizacijo tradicionalnih oblik in njihovega prilagajanja zahtevam modernega časa. Josef Hoffmann (1870-1956) je Wagnerjevo šolo obiskoval le leto dni, vendar je prav z njeno pomočjo zmogel prehod iz historizma v moderno. Pri tem so mu pomagali nauki Gottfrieda Semperja, iz katerega knjige Der Stil je Wagner črpal posameznosti, ki jih je s pridom rabil v vsakdanjem arhitekturnem delu. Semperjeva teorija o oblačenju je postala vodilno načelo študentov Wagnerjeve specialke za arhitekturo na Dunajski likovni akademiji. Hoffmann je podobno spretno kot Wagner obvladal zgodovinske sloge, vendar je bil radikalnejši pri modernizaciji okrasja, ki ga je v končni fazi skrčil na črnobele pravokotne površine. Pomembno vlogo je igral tudi motiv okvirja, ki je po Semperju predstavljal sredstvo klasične evritmije. Zunanjščina Hoffmannove zgodnje stavbe sanatorija v dunajskem Purkersdorfu je zasnovana podobno kot njegova bruseljska palača Stoclet, se pravi, da njena kompozicija temelji na različno velikih okvirjenih površinah. Čeprav se stavbi zdita sestavljeni iz kubov, v resnici združujeta ločene dekorativne ploskve, ki imajo tudi na vogalih dvojne robove. Tak način je v nasprotju z načeli funkcionalizma in kaže bolj na umetnoobrtni način razmišljanja njihovega avtorja. Kljub racionalnemu tlorisu Hoffmannove stavbe ostajajo na ravni protofunkcionalizma. Wagnerjevi nauki so Hoffmannu pomagali prebroditi tudi kratko fazo evropskega neoklasicizma, ki je ob koncu prvega desetletja 20. stoletja sledil organskim secesijskim oblikam. Nikoli ni poskušal posnemati klasične grške ali rimske arhitekture, ampak si je od njiju sposojal le posamezne motive in jih preoblikoval na čisto neklasičen način, poenostavil in geometriziral. Mikavnost njegovih fasad ni toliko v antični dekoraciji kot v povzemanju bidermajerskih pobud. Tudi zavzeto ukvarjanje z umetnoobrtnimi izdelki dokazuje, da se Hoffmann nikoli ni odtujil dunajski tradiciji.