Ana LAVRIČ

Oto Friderik Buchheim (Dunaj 1604 – Passau 1664), kanonik v Salzburgu, Halberstadtu in Passauu, je leta 1641 postal ljubljanski škof. V času, ko je bil gojenec oz. konviktor nemškega zavoda Germanicum (1622–1626), mu je Rim tako prirastel k srcu, da si je v mestu pozneje kupil manjši dvorec. Rim, kamor so se stekali umetniki iz vse Evrope, je prav tedaj doživljal svoj umetnostni vrhunec in Buchheim, ki je bil očitno v stikih s to mednarodno druščino, je v svoji hiši zbral lepo zbirko njihovih del. Katera dela je imel v zbirki, nam razkrivata doslej neznana popisa slik in inventarja, ki sta bila sestavljena potem, ko je Buchheim svojo rimsko hišo izročil Germaniku, dopolnjuje pa seznam, ki ga je sestavil škof ob premestitvi nekaterih del v Salzburg, Ljubljano in druge postojanke svoje škofije.

Zbirko so sestavljala originalna dela in kopije slik slavnih italijanskih mojstrov. Poleg italijanskih so zastopani francoski, flamski, holandski in nemški slikarji (Domenichino, Giovanni Lanfranco, Sassoferrato, Rosso “Genovese”, Simon Vouet, Gaspard Dughet, Claud Lorrain, Johannes van Bronchorst, Paulo Bril, Matthäus Gundelach in drugi; nekaterih tudi ni mogoče zanesljivo identificirati), večinoma Buchheimovi sodobniki, le izjemoma tudi starejši mojstri (Paolo Veronese, Palma Vecchio, Paris Bordone, Battista Dossi). Ob religiozni je enakovredno zastopana tudi profana motivika: portret, tihožitje, krajina, marina in žanr. Buchheim je slike kupoval pri umetnikih in posrednikih, s katerimi je gojil poslovne stike. V svojem rimskem dvorcu pa je večkrat za določen čas tudi najel kakega umetnika (gre predvsem za kopiste), ki je bil pripravljen za nizko ceno slikati po njegovem naročilu (Janez Frančišek Gladič, Orlando Milord, Paolo “Francese”). Arhivski dokumenti, ki jih obravnava ta razprava, niso le dragoceno pričevanje o Buchheimovi umetnostni vnemi in okusu, ampak tudi dopolnjujejo opus znanih in manj znanih evropskih slikarjev.

Slike, ki jih Buchheim ni dal odpeljati iz Rima, so ostale Germaniku in jih je škof zapustil cerkvi sv. Apolinarija (ocenjene so bile na 1000 skudov). Njihova usoda ni znana. Tudi če so se izmaknile razprodaji premičnin ob zaprtju kolegija leta 1798, jih danes v Germaniku (kolikor je razvidno iz inventarnega seznama) ni več. O “rimskih” slikah, s katerimi je Buchheim dopolnil zbirke v svojih rezidencah, bo govorila razprava v naslednji številki inštitutske revije.

Cerkvi sv. Apolinarija je bil Buchheim velik dobrotnik; poleg slik ji je zapustil tudi dragocene paramente in večjo vsoto denarja (k vsoti 1500 skudov je tik pred smrtjo leta 1664 primaknil 850 skudov). V cerkvi je želel zgraditi tudi kapelo (v ta namen je določil 600 skudov iz terjatev do svojih rimskih dolžnikov) in vanjo postaviti svoj epitaf ( kenotaf), za katerega je pri “Sicilianu” naročil marmorno portretno doprsje, vendar gradnje ni dočakal, prav tako pa tudi ne kardinalskega škrlata, ki se mu je ob vseh zaslugah že resno obetal. Ker je prokuratorju Germanika Girolamu Galenu prepustil, da z njegovo zapuščino svobodno razpolaga, so sredstva, ki so bila sicer namenjena za kapelo, porabili pri prenovi kolegija, ki so ga leta 1664 povečali z dograditvijo dopolnjujočega trakta. Ali so v cerkvi, ki so jo čez nekaj let obnovili, postavili sploh kak spomin na velikega dobrotnika, ki se je velikodušno odpovedal svojim željam, doslej ni znano. V današnji stavbi, katere temeljni kamen je položil papež Benedikt XIV. leta 1748, spomina nanj očitno nikoli ni bilo.