Matej KLEMENČIČ

Leta 2000 je bil v knjigi Ivana Stoparja o dolenjskih gradovih objavljen seznam pomembnejših slik iz zbirke, ki je bila nekoč na gradu Mirna. Tam jo je leta 1935 popisal France Stele, ob uničenju gradu med drugo vojno pa so vse slike izginile. Danes nam pri poskusu atribucije slik in rekonstrukcije prvotne zbirke lahko pomagajo le Steletova fotografska dokumentacija in zapuščinski inventarji v Arhivu Slovenije.

Iz obdobja, ki nas zanima, sta se ohranila dva zapuščinska inventarja: v prvem iz leta 1719 slike, ki jih je popisal Stele, še niso omenjene. Na grad so jih torej prinesli kasneje, v času lastnikov grofa Franca Bernarda Lamberga (1719–1730), barona Ferdinanda Ernesta Galla (1730–1747) ali njegovega sina barona Jurija Vajkarda Galla (1747–1754). Najdemo jih namreč v naslednjem inventarju grajske opreme, zapisanem leta 1754 po smrti Jurija Vajkarda Galla. Takrat so v “zgornji jedilnici” na stenah poleg nekaj manjših platen visele štiri velike zgodovinske slike (Histori bilder), ki so jih popisovalci ocenili na 60 goldinarjev. V “dolgi sobi” je bilo poleg tihožitij in ene krajine še sedem večjih slik: tri enako velike pravokotne slike – Kajn in Abel, Samson in Dalila ter Stari mož v zaporu, poleg pa žena, ki mu grozi –, ki so jih ocenili vsako na 30 goldinarjev, ena še večja pravokotna slika Aleksandra Velikega in Diogena v sodu, ocenjena na 28 goldinarjev, ter tri podolgovate slike: Usmiljeni samarijan, ki zdravi ranjenca, vredna 25 goldinarjev, Herkul v boju s Hidro, 20 goldinarjev, in Herkul s palico, 10 goldinarjev.

Na štirih Histori bilder so bili naslikani v baroku priljubljeni prizori: Rebeka pri vodnjaku, Srečanje Rebeke in Izaka, Jakob in Rahela pri vodnjaku in Jakobova čarovnija z olupljenimi šibami. Te prizore, še posebej Rebeko pri vodnjaku, najdemo v opusu večine najpomembnejših beneških baročnih slikarjev. Mirnske slike so najbližje zgodnjemu opusu Nicole Grassija (1682–1748), ki je naslikal kar nekaj upodobitev, včasih celo skoraj identičnih variant posameznih prizorov iz tega svetopisemskega cikla; med njimi je gotovo najbolj znana Rebeka pri vodnjaku v beneški cerkvi San Francesco della Vigna iz o. 1720. Pregled sorodnih Grassijevih kompozicij pokaže, da so štiri mirnska platna variante štirih slik, ki so vsaj na začetku 19. stoletja že visele v videmski palači grofov Fistulario. Leta 1938 so bile prodane, danes pa sta Rebeka pri vodnjaku in Jakob in Rahela pri vodnjaku spet v Vidmu, v Galleria d'arte antica – Civici Musei, medtem ko sta Srečanje Rebeke in Izaka ter Jakobova čarovnija z olupljenimi šibami ostali v zasebni lasti v Benetkah. V novejši literaturi je serija – zaradi provenience ji recimo “videmska” – na podlagi primerjav z drugimi Grassijevimi deli soglasno datirana v konec drugega desetletja 18. stoletja oziroma v čas okrog leta 1720 in ni razloga, da ne bi tako datirali tudi mirnskih slik. Brez ogleda pogrešanih slik je najbrž nemogoče izreči natančno sodbo o tem, ali so bile delavniška replika videmske serije ali slikarjeva lastnoročna varianta, vendar pa se že na podlagi fotografij in drobnih razlik med slikami zdi verjetnejša druga možnost. Manjša kompozicijska izboljšava pri videmskem Srečanju Rebeke in Izaka (v skupini figur ob Rebeki) in poenostavitev pri videmski Jakobovi čarovniji z olupljenimi šibami (opustitev obzidanega mesta, naslikanega na mirnski sliki v ozadju) bi lahko govorili v prid temu, da sta mirnski verziji nastali celo pred videmskimi, vsekakor pa približno sočasno, saj kakšnih pomembnejših slogovnih razlik med njimi ni opaziti.

O slikah v drugi sobi mirnskega gradu žal vemo bistveno manj, saj so na fotografijah ohranjene le tri, s pomočjo inventarja pa jih lahko vsaj približno ikonografsko opredelimo. V sobi so bile: slika s prizorom srečanja Aleksandra Velikega in filozofa Diogena v sodu; Jožef v ječi razlaga sanje vélikemu točaju in vélikemu peku egiptovskega faraona, dve podolgovati upodobitvi Herkula, enkrat z dolgo palico oz. gorjačo v roki, drugič pa v boju z lernajsko hidro: na ne preveč jasni fotografiji se vidi le prvega, pa še tu lahko ugotovimo, da ikonografija slike ni povsem jasna; sledile so slike Usmiljeni Samarijan, Samson in Dalila ter Kajn in Abel. Vse tri na fotografijah ohranjene slike lahko vsaj približno uvrstimo v drugo polovico 17. stoletja, slaba kvaliteta fotografij in Steletova opazka, da so platna preslikana, pa otežuje natančnejšo opredelitev avtorstva. Figura, ki je v virih omenjena kot Herkul, je gotovo delo slikarja, izšolanega v krogu klasicistov 17. stoletja, najverjetneje bolonjskih, klasična arhitektura v ozadju Aleksandra in Diogena, oba paža in ob robu odrezana figura konja pa so odmevi beneškega cinquecenta, natančneje Veroneseja, ki v 17. stoletju seveda ni bil pozabljen. Slika Jožef v ječi razlaga sanje pa je prav gotovo nastala v krogu beneških tenebrozov, saj v opusu Antonija Zanchija (1631–1722), Giovannija Battiste Langettija (1635?–1676) in še posebej Johanna Carla Lotha (1632–1698) najdemo vrsto vzporednic, tako podobnih razgaljenih moških figur, modeliranih v močnem chiaroscuru, kot tudi ikonografsko sorodnih upodobitev.

Na podlagi izmer ostankov gradu Mirna, ki je trenutno v fazi rekonstrukcije, ter s pomočjo Steletovih fotografij in rokopisnih zapiskov ter zapuščinskega inventarja lahko vsaj približno, čeprav povsem hipotetično rekonstruiramo tudi namestitev slik v grajskih sobanah leta 1754 oz. v času Steletovega obiska in njihovo velikost. Za nadaljnjo analizo bi bilo slike seveda dobro ponovno odkriti, saj glede na pričevanje lokalnega prebivalstva obstaja možnost, da so bile iz grajskih soban umaknjene, preden je bil v noči s 25. na 26. december 1942 grad Mirna miniran in požgan.