Barbara MUROVEC

Johann Caspar Waginger je bil dolgo znan le kot eden od treh slikarjev, ki so freskirali notranjščino samostanske cerkve sv. Tomaža v Vorauu. Z odkritjem njegovega podpisa na poslikavi v prezbiteriju cerkve sv. Lovrenca v Podčetrtku (1712) leta 1976 (njegove so zelo verjetno tudi freske v ladji, ki prihajajo na dan izpod odpadajoče poslikave iz leta 1904) se je njegov opus pomembno povečal, saj mu je bila na podlagi slogovne primerjave sočasno pripisana še poslikava bližnje Marijine cerkve v Slakah, za kar se je kasneje našla tudi arhivska potrditev. Kot naslednja monumentalna dekoracija notranjščine mu je bil atribuiran strop velike dvorane v dvorcu Dornava iz leta 1708, vendar so bila mnenja o tem profanem naročilu dolgo deljena; pozneje mu je bila pripisana še freska na stropu stopnišča v brežiškem gradu (okoli 1718), ki je prej veljala za delo Franza Ignaza Flurerja. V zadnjem času je Igor Weigl z Wagingerjem povezal štiri oljne slike, supraporte v gradu Slovenska Bistrica, in navedel omembe slikarja v zapuščinskem inventarju Ignaca Marije Attemsa.

Na podlagi dosedanjih atribucij se kot Wagingerjevi naročniki kažejo najprej vorauski avguštinski korarji, potem pa plemiški družini Sauer in Attems; tudi v tem prispevku nanovo pripisana dela so nastala za iste naročnike. Wagingerjevo delovanje za avguštince v Vorauu je sicer dokumentirano v Protocollum Voraviense antiquissimum, kjer je naveden kot slikar kapel in empore, kljub temu pa dlje od skromnih omemb dejstva literatura ni šla, saj med drugim od vsega začetka obstaja problem natančne razmejitve avtorstva fresk med Wagingerja in z Dunaja poklicana slikarja Carla Ritscha in Josepha Grafensteina, pa tudi umestitve vorauske poslikave v opus komaj znanih umetnikov. Wagingerjev opus se je torej začel širiti predvsem z raziskovanjem spomenikov slovenske Štajerske, pričujoči prispevek pa na podlagi slogovne primerjave pripisuje slikarju tudi dela, ki so nastala za vorauski samostan. Gre za sedem velikih platen s prizori Kristusovega pasijona: Oljska gora, Judežev poljub, Bičanje, Kronanje s trnjem, Ecce Homo, Kristus pade pod križem in Polaganje v grob, ki so hranjena v vorauski pokopališki cerkvi sv. Križa; enako veliki sta tudi sliki Križanje in Snemanje s križa v cerkvi sv. Janeza Krstnika na samostanskem pokopališču, od katerih pa se slednja, kopija po Luci Giordanu, močno razlikuje od Wagingerjevih platen in jo je moral naslikati neki drug slikar. V prezbiteriju samostanske cerkve sta ob znameniti sliki Vnebovzete, delu Antonia Belluccija, na kredenčnih oltarjih upodobitvi patrona cerkve sv. Tomaža in ustanovnika samostana Otokarja III. iz leta 1704, katerih atribuciji se je stroka doslej izognila, primerjava s pasijonskimi slikami in še posebej s freskami apostolov v grajski kapeli gradu Borl v bližini Ptuja pa dovoljuje atribucijo tako vorauskih slik sv. Tomaža in Otokarja III. kakor tudi stenskih poslikav na gradu Borl, ki je bil v začetku 18. stoletja v lasti družine Sauer, istemu slikarju, to je Johannu Casparju Wagingerju. Borlski apostol Pavel se v kompoziciji in v slikarskem izrazu popolnoma ujema s sliko istega apostola iz župnišča v Koblenzu pri Knittelfeldu (zdaj hranjeno v graški Alte Galerie), atribuirano Hansu Adamu Weissenkircherju. Waginger je pri svojem delu – kakor je bilo pri baročnih slikarjih povsem običajno – večkrat posnemal grafične liste in druga slikarska dela, oboji pa so mu bili predvsem kompozicijske predloge (npr. v Dornavi, na Borlu); tako se je na primer v Slakah pri upodobitvi svete Trojice na oboku prezbiterija naslonil na iste likovne vire kot več drugih na Štajerskem delujočih slikarjev, med njimi tudi Johann Cyriak Hackhofer, Wagingerjev naslednik v vlogi samostanskega slikarja v Vorauu. Wagingerjevo delovanje za vorauski samostan verjetno ni bilo le kratka epizoda, ampak smemo domnevati, da je za avguštinske korarje pod proštom Philippom Leislom deloval kontinuirano nekaj let, preden je dobil nova naročila za Franza Antona Sauerja na Borlu in v Dornavi ter za Ignaca Marijo Attemsa, za katerega je delal vse do smrti. Ob na novo pripisanih oljnih delih za vorauski samostan pa smemo Wagingerju verjetno pripisati tudi freske v vorauskemu samostanu inkorporirani župnijski cerkvi sv. Jurija v Waldbachu, ki so do zdaj veljale za delo Carla Ritscha. Primerjava z Ritschu atribuiranimi freskami na oboku vorauske samostanske cerkve in na stropu biblioteke v samostanu Heiligenkreuz na eni strani ter z Wagingerju pripisanimi slikarijami, na primer v kapelah v Vorauu ali v Slakah, na drugi strani govori za tako spremembo atribucije.

Številne nove atribucije v zadnjih letih počasi osvetljujejo opus slikarja Johana Casparja Wagingerja, delujočega na Štajerskem v prvih dveh desetletjih 18. stoletja, in ga z obrobja postavljajo med vodilne predstavnike tako stropnega kakor tudi štafelajnega slikarstva.