Komelj, ikonografija
Milček Komelj
Pogled na ikonografski vidik slovenskega slikarstva v 20. stoletju (na primeru motiva otoka)
Besedilo se nanaša na ikonografski pogled na slovensko slikarstvo v 20. stoletju, ko zaradi njegove narave klasična motivna opredelitev po ikonografskih zvrsteh (kot so npr. akt, krajina, tihožitje) pogosto izgubi svojo funkcijo pri umevanju in klasifikaciji umetnin, to funkcijo pa prevzameta simbolika in eksistencialna vsebina umetnine. Kot nosilci take vsebine so lahko pomenljivi tudi sicer redkejši, a v svoji mitskosti pomensko izraziti motivi, med njimi motiv otoka, na katerega se osredotočam. Ta pogosto, tudi v poeziji, vsebuje hrepenenjsko arhetipskost, saj lahko gledamo v otoku prizorišče človeške eksistence in sámo eksistenco ter njeno izoliranost od čredne množice; kot otok pa lahko učinkuje tudi motiv človeka, zazrtega v svoj lasten svet. V tej luči lahko z očmi ikonografije gledamo tudi na življenjske prizore, s tem pa se nam odpira pot vživljanja v umetnikovo ustvarjalno prevajanje doživetja v umetnino ter tako v dojemanje in vrednotenje umetnin po njihovem eksistencialnem statusu. Ta status lahko v modernem slikarstvu 20. stoletja zbližuje tudi zelo različne motive, medtem ko so lahko motivi iste vrste nosilci docela različnih pomenov.