Cevc AHAS 6
Anica CEVC
Freske Casparja Franza Sambacha v Gornjem gradu
Članek obravnava l. 1944 v požaru uničene freske Casparja Franza Sambacha v dvorani škofijskega dvorca v Gornjem Gradu iz l. 1755. Ker v slovenski strokovni literaturi Sambachovo ime še ni bilo omenjeno, predstavlja slikarja s kratko biografijo in z omembami slikarja v literaturi.
Sambach se je rodil 6. januarja 1715 v Wrocłavu in umrl 27. februarja 1795 na Dunaju. Študiral je na dunajski akademiji (Georg Raphael Donner, Paul Troger), od l. 1759 je bil njen redni član ter od l. 1772 do smrti direktor. Bil je oljni slikar in freskant, njegova dela so raztresena po avstrijskih, madžarskih, moravskih in šlezijskih krajih. Med freskami so najpomembnejše v jezuitski cerkvi v Székesfehérvarju (Stuhlweissenberg) na Madžarskem iz l. 1748/49 in v romarski cerkvi Žalostne Matere božje v Sloupu na Moravskem iz l. 1752/54.
Gornjegrajsko fresko je prvi omenil G. J. Dlabacz l. 1815 kot Alegorijo na deželo in slavo plemstva. V Joanneumu v Gradcu hranijo lavirano perorisbo pogodbenega osnutka zanjo, ki ga je potrdil naročnik ljubljanski škof Ernest Gottlieb Attems: "Approbiert, und accordiert den Figuristen p[er] 400 fl nebst denen Reis Vnkhosten Vnd Khost. den 16 May 1 755. Ernst Gottlieb bischof v[on] Laybach m. p.". Po lavirani perorisbi in fotografijah fresk (del notranjščine dvorane in del stropa) je bilo mogoče razbrati vsebino fresk in analizirati njihov pomen v slikarjevem opusu.
Sambachov osnutek predstavlja zasnovo celote – borduro in osrednjo kompozicijo, fotografije fresk pa govorijo, da je bil Sambach avtor figuralnega dela, izdelavo dekorativnega obrobja pa da je prepustil borduristu.
Stropna freska predstavlja počastitev Attemsovega škofovstva in njegovega gornjegrajskega umetnostnega projekta. Protagonist je v slavnostnem, a civilnem oblačilu, okoli njega so puti s škofovskimi insignijami. Desno in levo od njega sta alegoriji Štajerske in Kranjske, prva kot Evropa z načrtom gornjegrajskega dvorca in s putom s štajerskim grbom, druga z grbom Kranjske. Pod osrednjo skupino je Fortuna z rogom izobilja, ob straneh glavnih figur so alegorije letnih časov, diagonalno pa še velika angela – sla. Spodnji prinaša tulec in zapečateno skrinjico, zgornji dviga v krog zvito kačo z repom v gobcu. V desnem spodnjem kotu je Pan, v levem zgornjem na komaj vidnem zodiaku kozorog.
V podolžni smeri dvorane je figuralna kompozicija povezava treh geometrijsko urejenih enot v različnih globinah s prepričljivo iluzijo odprtega neba. V središču sedeča figura v slavnostnem civilnem oblačilu naj bi bil morda portret ljubljanskega škofa Ernesta Gottlieba Attemsa (21. 12. 1694, Graz – 5. 12. 1759, Dunaj), ob njem so angel in puti s škofovskimi insignijami. Civilna obleka idealizirano pomlajenega protagonista, personifikaciji Štajerske in Kranjske ob straneh in Fortune z rogom izobilja pod njim govorijo bolj za alegorično počastitev škofovstva kot škofa samega. V drugi enoti simbolizirata po dve skupini figur levo in desno od središčne kompozicije štiri letne čase. V tretji enoti so diagonalno urejene figure zasenčenih angelov slov ter Pan v spodnjem kotu in Kozorog v zodiaku na vrhu.
Na prvi pogled prosta kompozicija je povezava konično postavljenega, z gibi in draperijami v valovnico rokaja zmehčanega romba osrednje skupine, v pravokotnik ujetih robnih skupin letnih časov in prečnih diagonal. Z oblačnimi kopami in puti preprežena idealna nebesna ravnina in urejene enote se povezujejo v lahkotno rokokojsko celoto. Svetlobno je protagonist zamaknjen v globino, asistenčne figure so nekoliko približane gledalcu, v ravnini pred njimi so skupine letnih časov, glasnika z razpetimi kirili poletavata v prostoru pod nebesnim obokom in ju ne dosega nebesna svetloba. Vtis globine je slikar okrepil z drznimi skrajšavami in s slikovitmi menjavami osvetljenih ali zasenčenih delov teles in oblačil. Zdaj ostra pa spet mehka prelivanja bogato razvihranih draperij ne zanikujejo telesnosti.
Stilno so gornjegrajske freske najbolj primerljive s tistimi v Sloupu iz l. 1752 s podobno zasnovano osrednjo skupino, z do pasu vidnim angelom ob glavni figuri in diagonalno umeščenima velikima angeloma. Razločuje pa ju iluzionistični koncept, ki v Sloupu integralno povezuje figuraliko in arhitekturne kulise, v Gornjem Gradu pa je stropna freska avtonomna ter bordura bolj okvir in del dekoracije celotne dvorane kakor iluziji globine služeč element.
Nesporna je kvaliteta Sambachovega osnutka kot avtonomne umetnine. Med petinštiridesetimi znanimi risbami jo po merah presega le ena. Rokokojska lahkotnost osnutka za gornjegrajsko fresko je očitna v suverenih, mehkih ali ostro trepetljavih, nemirnih črtah peresa ter v subtilnih, tekoče se prelivajočih lavurah. Med ohranjenimi znanimi Sambachovimi risbami ni nobene, ki bi jo lahko direktno povezali z gornjegrajsko fresko. Poleg že omenjenih vzporednosti na risbi za freske v Sloupu lahko opazimo nekaj podobnosti med starozavezno figuro na risbi v Albertini in figuro Evrope. Za osnutek freske v Sloupu je Garzarolli ugotovil, da je po tipih izdelan delno pod Trogerjevim vplivom, a izpeljan v eksaktni in v primerjavi z učiteljevo daleč mehkejši in v nadrobnostih bogatejši perorisbi. Isto velja za po uničenju fresk dokumentarno nadvse dragoceni osnutek v Gradcu, ki sodi v vrh Sambachove risarske zapuščine.
Freske v Gornjem Gradu so potrjevale Tintelnotovo uvrstitev Sambacha med najboljše avstrijske rokokojske slikarje in misel o njegovi zaslugi za geografsko razširjenost na Dunaju izoblikovanih freskantov sredine 18. stoletja. V celoti baročnega slikarstva na Slovenskem pa so potrdile pomen osebne kulturne orientacije naročnika fresk, grofa Ernesta Amadeusa Attemsa.