Höfler AHAS 6
Janez HÖFLER
Še enkrat o tako imenovanem “češkem cestopisu” v zbirki Arhiva Republike Slovenije
V prispevku obravnava avtor fragment srednjeveškega rokopisnega zemljevida neznane provenience z vrisanimi gradovi in drugimi motivi, ki ga je konec 19. st. podaril neimenovan ljubitelj Zgodovinskemu društvu za Kranjsko in se danes nahaja v zbirkah Arhiva Republike Slovenije. V kritičnem soočenju s pomanjkljivo starejšo objavo tega fragmenta ugotavlja, da predstavlja del današnje Litve od Vilne do Baltika, na njegovem drugem koncu pa leži v skladu s starimi ptolomejskimi pojmovanji Škotska, ki jo simbolizira upodobitev škotskega kralja v njegovem gradu. Četudi je bilo od vpisanih krajevnih imen doslej mogoče nedvoumno identificirati le Vilno (Vilnius), ne puščajo njihove značilno popoljčene oblike nobenega dvoma, da gre na fragmentu prav za ta izrez severovzhodne Evrope, pri čemer lahko v reki, latinsko imenovani Albia, vidimo današnjo Vilijo (Neris); lingvistične in historičnotopografske raziskave tega pomembnega dokumenta s strani za to poklicanih litovskih specialistov še čakamo.
V nasprotju z razlago, po kateri naj bi imeli opravka z delom neke francoske oz. pariške iluminatorske delavnice z začetka 15. stoletja (ok. 1408–1410) na čelu s t. i. Orozijevim mojstrom, ki naj bi bil osebno odgovoren za risbe gradov, je prišel avtor do zaključka, da je moral zemljevid nastati v osemdesetih letih 14. stoletja (najpozneje do ok. 1490) pod češkim vplivom najverjetneje na Poljskem. Zgodovinsko ozadje za to pač predstavlja personalna združitev velike kneževine Litve s kraljevino Poljsko 1386, ko je bil litovski veliki knez Jogaila po krstu in poroki s Hedviko, hčerjo in poljsko naslednico Anžuivnca Ludovika I. Velikega, kot Vladislav II. Jagiello v Krakovu okronan za poljskega kralja. Četudi je mogoče razložiti na fragmentu opazne češke vplive iz kulturnozgodovinskega položaja Poljske v poznem srednjem veku, risbe proti pričakovanju težko uvrstimo v neko določeno češko iluminatorsko šolo; predstavitev škotskega kralja z njegovo klasično lepo glavo brez običajne stilizacije kaže več sorodnosti s praškim parlerjevskim kiparstvom, pa tudi način, kako so v svojih arhitekturnih prvinah podani in plastično privzdignjeni nad folijo gradovi, prej razkriva roko kiparja ali stavbarja kakor pa poklicnega iluminatorja.