Komelj AHAS 5
Miklavž KOMELJ
Sodelovanje med Jožetom Plečnikom in Maksom Bergantom
Članek je predstavitev sodelovanja med arhitektom Jožetom Plečnikom in rezbarjem Maksom Bergantom (1912–1996). Bergant, ki je bil kot nadaljevalec izginjajoče tradicije najinventivnejši slovenski rezbar v 2. polovici 20. stoletja, je v zadnjem desetletju Plečnikovega življenja izdelal več del po Plečnikovih načrtih. Plečnik ga je zelo cenil, se z njim posvetoval in imel pri izdelavi načrtov v mislih njegove posebne sposobnosti, nekatere pomembne detajle pa je pa je prepuščal njegovi invenciji. Zelo ga je cenil tudi kot kiparja. Bergant je ustvaril odličen portret slepe ženske z imenom Marjanca, ki naj bi bil po Plečnikovi izjavi eden od dveh kipov, ki sta ga v življenju najbolj navdušila. Poleg tega so Plečnika in Berganta družili sorodni religiozni ideali in predstava o lastnem delu kot sakralnem poslanstvu. Zelo blizu sta si bila tudi v posebnem odnosu do preteklosti kot nečesa, kar ni nikoli docela izčrpano in dokončno. Njuno sodelovanje je že na začetku preraslo v pravo prijateljstvo – pri tem pa je imela pomembno vlogo tudi Bergantova simbolična gesta podreditve, ki jo je Plečnik razumel v religioznem duhu. Za Plečnika je bilo razmerje med mojstrom in učencem oziroma izvajalcem temeljna operativna pozicija. Njegova logika ni bila logika intelektualca, ampak logika mojstra. Predstavitev njegovega prijateljstva in sodelovanja z Bergantom je zato dragocena tudi kot vzorčna predstavitev razmerja, ki je bilo za Plečnikovo delo najbolj bistveno – še veliko bolj pa je pomemben poudarek na nezamenljivosti konkretnega odnosa, saj je bil Bergant med slovenskimi rezbarji povsem izjemna osebnost in Plečnik se je tega globoko zavedal. Bergant je bil med ljudmi, ki so bili Plečniku v skupni zagnanosti za specifično povezavo arhitekture in umetne obrti najbližji. Članek navaja tudi nekaj anekdot o tem prijateljstvu po pričevanju Bergantove žene prof. Zore Bergant. Predvsem pa je članek vsaj okvirna predstavitev doslej premalo znanega Bergantovega opusa; omenjena so tudi njegova dela, ki jih je naredil po Plečnikovi smrti. V globoki voluminozni rezbariji, podrejeni osebno zasnovanim ritmom, je Bergant z vrhunsko kvaliteto izpeljal svoj značilni slog, utemeljen predvsem na predelavi baroka; z njim tradicije ni le nadaljeval, ampak jo je kot možnost tudi na novo vzpostavljal.