Serazin AHAS 5
Helena SERAŽIN
Samostanska cerkev na Kostanjevici pri Novi Gorici
Grof Matija Thurn je dal na mestu na kamen naslikane čudodelne Marijine podobe leta 1623 zgraditi stavbo, ki se je je zaradi njene majhnosti prijelo ime Capella. Ker je bil kraj primeren za ustanovitev samostana, so se po dolgoletnih prepirih in s Thurnovo podporo na Kostanjevici leta 1649 naselili bosonogi karmeličani, ki naj bi bili v Gorico prišli iz Kölna.
Bosonogi karmeličani so v letih 1654–61 staro kapelico najverjetneje podrli, namesto nje pa zgradili preprosto, proti severu orientirano enoladijsko cerkev, kakršna je upodobljena na risbi G. M. Marusiga iz okoli 1689. Če risbo primerjamo s sedanjo cerkvijo, ugotovimo, da je prvotna cerkev še v celoti ohranjena in vgrajena v sedanjo stavbno maso. Obsegala je stene ladje brez stranskih kapel (v notranjščini je še vedno viden par oken v nadstropju, na mestih vhodov v kapeli pa sta bila stranska vhoda v cerkev): začela se je z osrednjim delom fasade s termskim oknom, na severu pa jo je zaključevala sedanja slavoločna stena. Na tej je bila do prve svetovne vojne vzidana plošča, s katero so zaznamovali zaključek gradnje 1661.
Glede na to, da naj bi bili bosonogi karmeličani na Goriško prišli iz Kölna, bi lahko upravičeno pričakovali, da so s seboj prinesli tudi model svoje matične cerkve, ki je bil v prvi polovici 17. stoletja uporabljen v večini nemških in avstrijskih cerkva tega reda. Vse so bile zgrajene v skladu z redovnimi gradbenimi pravili, ki so nastala po vzoru cerkve S. Maria della Scala v Rimu (1606–24). Teh se je držal tudi arhitekt in brat tega reda Carl von St. Joseph (1586–1650), avtor načrta za kölnski cerkvi “im Dau” (1622) in S. Maria vom Frieden (1649–82). Po njegovih načrtih so zgradili redovne cerkve bosonogih karmeličanov še v Pragi (1629–42), na Dunaju (1630), v Regensburgu (1641) in Gradcu (1647). V vseh primerih je uporabil enoladijsko zasnovo s stranskimi prehodnimi kapelami ali plitvimi nišami, transeptom s kupolo in ravno zaključenim prezbiterijem, fasada pa bolj ali manj posnema t. i. rimske dvonadstropne fasade z volutami. Skoraj vse naštete cerkve so bile zgrajene s podporo Habsburžanov, ki jih zasledimo tudi pri Kostanjevici, vendar je bil v primeru slednje uporabljen drugačen arhitekturni model. Kot je razvidno iz Marusigove risbe, je kostanjeviški arhitekt Andrea Larduzzi s seboj prinesel lombardski model redovne cerkve, uporabil pa je tudi nekaj novosti iz beneške arhitekture (vpliv Palladijeve cerkve delle Zitelle na fasado s termskim oknom).
S prihodom priorja frà Massima di S. Benedetta so se konec 17. stoletja na Kostanjevici začela še zadnja velika gradbena dela, v katerih so cerkev povečali in ji dodali že leta 1663 načrtovano zakristijo s korom; gradnja je bila najverjetneje zaključena 1691. Pri povečanju cerkve, ki je bilo nujno zaradi njene romarske funkcije, so se najverjetneje zgledovali po beneški redovni cerkvi S. Maria di Nazareth, imenovani Scalzi (1654–89), delu arhitekta Baldassareja Longhene: kostanjeviško cerkev so podaljšali za skoraj kvadraten prezbiterij, v sredini ladje pa dodali dve kapeli, tako da v tlorisu dobimo vtis grškega križa. Celoto tako kot v Scalzih obteka hodnik, ki se zaključi za oltarno steno, meniški kor pa je bil v obliki oratorija nameščen nad zakristijo, saj bi bila sicer kršena redovna arhitekturna pravila. Ladja je tako pridobila empore, izgubila pa del osvetlitve, zato je moral arhitekt z okni dobesedno prevotliti cerkveno fasado. Izvedba le-te še dodatno podpira tezo, da je bil na Kostanjevici na delu arhitekt, ki je prišel iz Benetk: kostanjeviška fasada je skoraj kopija fasade od Scalzev le 20 metrov oddaljene cerkve S. Lucia (1617). Vascotti v svoji zgodovini kostanjeviškega samostana omenja načrt za povečanje cerkve, ki naj bi ga izdelala dva prota oziroma arhitekta: Giovanni Torre in Giovanni Battista Giani. Slednji je verjetno zastopal lokalno goriško stavbarsko delavnico, Torre pa je morda identičen z mojstrom Giovannijem, ki je sodeloval pri gradnji cerkve Scalzi od 1671–86. V Gorico je najverjetneje prišel na povabilo samostanskega priorja, podobno kot kamnosek Giovanni Battista Mazzoleni, ki ga je na Kostanjevico pripeljalo naročilo Lorenza di S. Eliseo za tlak v prezbiteriju: taisti je bil med svojim prioratom v Benetkah naročnik tlaka v Scalzi, izvršila pa ga je delavnica Marca Mazzolenija.
Postopoma, glede na posamezne gradbene faze kostanjeviške cerkve, so nastajale tudi štukature v njeni notranjščini: avtor prvih je izdeloval okovno ornamentiko, čvrste debele školjke, herme in drobno okrasje, ki jih še vedno najdemo na ograji pevskega kora in okvirju freske pred slavoločno steno, njegov pa je najbrž tudi kip Marije na cerkveni fasadi. V fazo po povečanju cerkve sodijo štukature v prezbiteriju in nad vhodoma v obe kapeli, ki so vidne na starih predvojnih fotografijah. Najverjetneje jih je izdelala delavnica stavbnega mojstra Carla Giannija med leti 1705 in 1710. Odprt problem ostajajo popolnoma uničene stropne štukature, saj je na litografiji A. de Pastorela iz 1837 viden le preprost križni obok, medtem ko naj bi frančiškani, ki so se na Kostanjevico priselili 1811, leta 1886 obok dali poslikati s prizori iz Marijinega življenja; obstaja torej velika verjetnost, da je bil štuk na oboku “ponarejen”. Frančiškani so s seboj iz goriške cerkve sv. Antona prinesli tudi nov veliki oltar, ki se pripisuje goriški kamnoseški delavnici Pacassi, saj je bil prvotni leta 1785 prodan v župnijsko cerkev v Podmelec. Tudi tega bi lahko na podlagi slogovnih primerjav pripisali Pacassijevi delavnici, kamnit figuralni okvir v atiki pa skupaj z okvirjem na kostanjeviškem znamenju Giovannija Pacassija potrjuje provenienco oltarja. Edini pričevalec o nekdanji prisotnosti bosonogih karmeličanov na Kostanjevici pri Novi Gorici je oltar karmelske Marije, ki posnema sliko iz desne stranske kapele kostanjeviške cerkve, morda delo Antona Cebeja, preneseno v frančiškanski samostan v Novem mestu.