First AHAS 5
Blaženka FIRST
Prenos svetniškega lika iz flamske manieristične grafike v slikarstvo 17. stoletja na Slovenskem. Predstavitev problema ob skupini oltarnih slik na ozemlju Gorenjske
Slikanje po grafičnih predlogah je bilo v evropskem slikarstvu 16. in 17. stoletja (pa tudi še pozneje) vsesplošen pojav, in slovensko ozemlje ni bilo v tem nobena izjema. Vendar pa se je nabožno slikarstvo v idejno tako zavzetem, zahtevnem in kočljivem obdobju, kot je bil čas protireformacije, še posebej zaposlovalo z vprašanji, kako upodabljati določene religiozne teme, da bi zadostilo zahtevam Cerkve po "pravilnih" in teološko neoporečnih likovnih interpretacijah. Čas katoliške obnove je bil v zgodovini zahodne Cerkve gotovo eden težavnejših in občutljivejših; nad vsemi plastmi tedanjega življenja je bdela inkvizicija. Da bi se ne povsem gotovi naročniki pri naročanju oltarnih slik izognili tveganju in nevarnosti neustreznih odločitev, so od izvajalcev radi zahtevali ponovitve že znanega in sprejetega repertoarja nabožnih slik. Sugestije o tem, kako pravilno predstaviti sakralne teme, so v evropski umetnosti druge polovice 16. st. prinašali grafični listi, posneti po sodobnih slikah s primernim "spričevalom". Zbirali in hranili so jih naročniki, da so jih lahko vedno predložili slikarjem, pa tudi slednji, ki so se pri njih zgledovali in navdihovali, saj gre večinoma za vrhunske izdelke evropske grafične umetnosti. Manieristična nabožna grafika je v potridentinskem času gotovo prinašala prvovrstno propagandno oziroma vzgojno sporočilo. Grafični list je s svojo nazornostjo in dramatičnostjo to sporočilo protireformacijske cerkve izražal v popolni meri.
V članku je predstavljenih nekaj primerov oltarnih slik, posnetih po flamskih grafičnih predlogah, z geografsko omejenega območja Gorenjske (SZ del Slovenije). Sv. Uršulo iz Srednjih Bitenj pri Kranju (1616) je naslikal slikar, ki se je podpisal z inicialami G.B.F. (Georg Buechreitter Fecit ?). Navdihoval se je ob grafičnem listu, ki ga je po sliki Pietra Candida v münchenski jezuitski cerkvi sv. Michaela (1588) vrezal flamski grafik Jan Sadeler I., tedaj dvorni bakrorezec na münchenskem dvoru. Sliko Sv. Boštjan in Rok je anonimni slikar naslikal sredi 17. stoletja za cerkev sv. Petra v Radovljici. Na platnu je združil figuri iz dveh različnih predlog: vzor za lik sv. Boštjana je bil svetnik, ki ga je po sliki Camilla Procaccinija vrezal Ægidius Sadeler. Dva antependija z upodobitvama Sv. Uršule (slikar iz Jamškove delavnice, 1661) in Sv. Martina (anonimni slikar) sta se ohranila v Pevnem pri Škofji Loki in v Žirovnici. Prvi je nastal v naslonu na jedkanico Cornelisa Galleja I., ki je grafični prevod risbe Davida Teniersa I., drugi pa povzema bakrorez Crispijna de Passeja I., vrezan po Maartenu de Vosu. Zadnji primer je slika Sv. Marjete iz Grobelj pri Domžalah, ki sicer presega obravnavni časovni okvir (nastala je v 1. polovici 18. stoletja), vendar pa v njej še vedno odmevajo manieristični ikonografski vzori. Anonimni avtor je na platno prenesel bakrorez Hieronyma Wierixa, vrezan po slikarju Janu Stradanu.
Vsa navedena dela so nastala v odvisnosti od flamske prevodne grafike. Flamska devocionalna umetnost je izpolnjevala idejne zahteve tedanje duhovščine (zaradi španske politične nadvlade je bila to španska duhovščina), posebno jezuitov. Red je bil kot najmočnejša opora papeštva in političnega katolicizma še posebej zavzet v boju z reformatorji. Tako so flamski umetniki naročene teme v veliki meri predstavljali pod njihovim idejnim nadzorom in v skladu s svojo slogovno razpetostjo med severom in jugom. Italijanske likovne prvine so se na njihovih študijskih potovanjih vgrajevale v njihovo razumevanje likovne umetnosti in se širile po antwerpenskih slikarskih in grafičnih delavnicah. Z visoko kvaliteto in plodno produkcijo, pa tudi z vodilno dejavnostjo na številnih evropskih dvorih, so flamski mojstri zaznamovali manieristični likovni slog celotne Evrope, hkrati pa prispevali svoj delež k duhovni obnovi protireformacijske Cerkve.
Slikarstvo 17. stoletja na Slovenskem sledi najkvalitetnejšim zgledom evropske potridentinske grafike. Vzore povzema enkrat spretneje, drugič bolj okorno, zdaj dobesedno, ali pa jih svobodno preoblikuje. V primeru obravnavanih oltarnih slik gre za precej prikupna dela, s katerimi so slikarji očitno zadovljili tako okus preprostega vernika, kot tudi zahtevnejšega in šolanega naročnika.