Quinzi AHAS 5
Alessandro QUINZI
Beneški renesančni rezbar na vzhodni jadranski obali: Križani v Poreču, Torcellu in Trogiru
Križanega iz Poreča navadno označujemo kot delo s prehoda med gotiko in renesanso. Profil telesa in upadli abdomen sta še gotska, medtem ko natančni anatomski opis, simetrija in proporci shujšanega telesa jasno kažejo na že renesančno klimo; tudi prt okoli ledij spominja na slikarstvo Mantegne ali Bartolomea Vivarinija. Istemu mojstru kakor poreškega Križanega lahko pripišemo razpelo na ikonostasu stolnice v Torcellu, katerega specifična oblika križa s klini odseva teološko podobo Christus scala nostra. Zvezo med obema plastikama predstavlja verjetni naročnik Placido Pavanello, benediktinec iz kongregacije sv. Justine in poreški škof od 1457 do 1464, odtlej pa (do smrti 1471) škof v Torcellu.
Konkretni slogovni vzor Križanima iz Poreča in Torcella je razpelo nad marmornato korno pregrajo beneške cerkve Sta. Maria Gloriosa dei Frari, tradicionalno pripisovano toskanskemu umetnostnemu krogu ali Bacciu da Montelupu. Križani kaže analogno kompozicijsko in anatomsko strukturo, razlikuje pa se tako po krepkejši muskulaturi kakor po še gotskem opisovanju detajlov (npr. minuciozna obdelava brade). Anonimni mojster Križanega iz Frarijev pripada verjetno isti generaciji kakor Jacopo Bellini in prav risbe slednjega, npr. Križanje na listu 55 zvezka iz Louvra, predstavljajo zgledno vzporednico kipu, na katerem donatellovskih vplivov ne najdemo.
Zaenkrat anonimni rezbar Križanih iz Poreča in Torcella je nova osebnost beneškega renesančnega kiparstva v lesu. V zaključku mu pripisujemo še en kip, Križanega, ki ga je Venturi našel v Trogirju. V tako razširjenem geografskem okviru lahko v bodoče pričakujemo odkritja novih del mojstra, ki je sledil poti stoletje starejšega “neznanega gotskega rezbarja na vzhodni jadranski obali”, kakor jo je 1995 prepričljivo orisal Joško Belamarić na simpoziju Gotika v Sloveniji.