Halata AHAS 4
Martin HALATA
Dvoje slovenik v arhivu Inštituta za zgodovino umetnosti v Pragi
Po letu 1922, ko je France Mesesnel v Zborniku za umetnostno zgodovino objavil korespondenco med češkim slikarjem Vojtěchom Hynaisom in njegovim slovenskim kolegom Janezom Šubicem, niso bili ne na češki ne na slovenski strani objavljeni nobeni podobni arhivski viri o odnosih med Čehi in Slovenci na področju zgodovine umetnosti.
Pozornosti zgodovinarjev so ostali skriti mnogi arhivski viri v zasebnih zbirkah in javnih inštitutih v obeh deželah. Posebna škoda je, da je ostala neopažena osebna zapuščina pomembnih umetnikov, zgodovinarjev in umetnostnih kritikov, čeprav je bila njihova dejavnost dobro znana.
Članek predstavlja dve sloveniki v arhivu praškega Inštututa za zgodovino umetnosti pri Češki akademiji znanosti, in sicer iz zapuščin umetnostnega kritika in umetnostnega zgodovinarja Františka Žákavca in slikarja Ludvika Kube.
František Žákavec (1878–1937) je bil v stikih s slovenskim umetnostnim zgodovinarjem Francetom Mesesnelom, s katerim ga je povezovalo strokovno zanimanje za slikarstvo 19. stoletja. V Žákavčevi zapuščini je najti kartoteko z izpiski prejete in odposlane korespondence med Hynaisom in njegovimi prijatelji, med katerimi sta tudi brata Janez in Jurij Šubic. Ekscerpirana korespondenca je iz let 1881 do 1914 in predstavlja edinstven vir za študij odnosov med Hynaisom in bratoma Šubic, med drugim tudi zato, ker doslej ni bilo mogoče najti originalnih pisem. Na lističih je izpisana tudi korespondenca, ki je Mesesnelova objava ne upošteva. Druga predstavljena slovenika je potopisni dnevnik Ludvika Kube (1864–1956). Pomembni češki etnograf, slikar in pisatelj je maja 1892 iz Prage prek Dunaja in Gospe Svete pripotoval v Slovenijo.Nastanil se je v Kranju, od koder je delal izlete v Kamnik, Ljubljano, Postojno in Vipavsko dolino. Skrbno je študiral slovensko pokrajino, krajevne običaje in arhitekturo; sam se je izrazil, da se posveča "risbi krajine". V dnevniku je sicer ena sama risba, na podlagi katere lahko sklepamo, da je upodabljal motive dokumentarno zvesto. Krajinske risbe, risbe arhitekture, naravnih posebnosti in ljudskih običajev je med leti 1893 in 1897 objavljal v sarajevski reviji Nada. V ohranjenem potopisnem dnevniku se nam torej kaže ne le miselni svet potujočega umetnika z učenjaškimi nagnjenji, ampak so neposredno izraženi tudi inspiracijski viri njegovih "slovenskih" risb za omenjeni list.