Serazin/Bon AHAS 4
Helena SERAŽIN
Načrt arhitekta Micheleja Bona za pevski kor goriške stolnice
Archivio capitolare teresiano di Gorizia hrani načrt manj znanega goriškega arhitekta Micheleja Bona za pevski kor goriške stolnice, ki pa so ga med obnovo cerkve leta 1922 porušili. Naročila ga je goriška škofija leta 1764, najbrž istočasno z novimi orglami, ki jih je izdelal Franc Ksaver Križman (1726–95), med drugim avtor orgel v ljubljanski stolnici (1762), ljubljanski uršulinski cerkvi (1763) in goriški cerkvi sv. Karla Boromejskega (1765–68).
Bonov načrt, signiran in datiran, narisan v piede veneta, poleg tlorisa in narisa novega kora za glasbenike vsebuje tudi pogodbo. Kor je bil dokončan poleti 1765 in se je v stopnjevanih konkavno konveksnih krivuljah bočil proti osi glavne ladje. Njegov videz lahko rekonstruiramo po primerjavi s pevskim korom v bližnji žup. c. sv. Ignacija na Travniku, saj sta bila kora, razen nekaterih malenkosti, skoraj identična. Kor v tej nekdanji goriški jezuitski cerkvi je pripisan Christophu Tauschu (1673–1731) in naj bi nastal v letih 1724–25. Pri tem “kopiranju” pa ne gre za arhitektovo nesposobnost, temveč za zahtevo naročnikov, kar je razvidno iz naročila za stebre stolničnega kora, ki ga je kamnosek Giovanni Toreani prejel pred sklenitvijo pogodbe z Michelejem. Priprava in izvedba načrta za nov pevski kor goriške stolnice, ravno nasprotno, kažeta, da ga je izdelal sposoben arhitekt, ki je zelo dobro razumel zakonitosti poznobaročne arhitekture.
Arhitekt Michele Bon (1715–73) izhaja iz družine gradbenikov, saj sta bila arhitekta tudi njegov brat Giuseppe in svak Jakob Vidrih. Izšolal se je morda v Benetkah. Prvi dokumenti, ki izpričujejo njegovo bivanje v Gorici so iz leta 1742. V mestu se je hitro uveljavil, saj je že leta 1750 kot “cameraro” zastopal “l'Arte privilegiata dei Capo Mastri” v sporu s krminsko skupnostjo (Cormons) za odškodnino, ker je mesto za pripravo načrta za novo stolnico najelo nekega beneškega arhitekta. “Cameraro” je ponovno postal leta 1759.
V letih 1741–42 je izvajal popravila na stolnici v Gradiški. Potem je verjetno sodeloval pri prenovi palače Cobenzl v Gorici, danes sedež škofije, in gradnji kapele Povišanje Sv. križa (1746). Na to bi kazalo botrstvo Avguština Codellija de Fahnenfelda (1683–1749), naročnika zgoraj omenjenih del, Michelejevi hčerki Doroteji leta 1742. To domnevo še dodatno podpira primerjava kapele Povišanja Sv. križa ter Bonovim dokumentiranim delom ž. c. v San Lorenzu pri Mošu (1751–51).39 Ureditev notranjščine v slednji kaže tudi precej podobnosti s po arhitektovi smrti nastalima župnijskima cerkvama v Šempasu (1782) in Kanalu (1787), obe pripisani nekemu arhitektu D. Bonu. V letih 1754–55 je predeloval ž. c. v Gorenjem Cerovem, leto dni kasneje pa naj bi skupaj z drugim goriškim arhitektom Saveriom Gianijem pripravil nov načrt za stolnico sv. Adalberta v Cormonsu. Vendar je iz potrdila o izplačani in zgoraj omenjeni odškodnini goriškemu cehu iz leta 1770 razvidno, da je načrt za ž. c. sv. Adalberta v resnici naredil nek beneški arhitekt, izšolan v bližini Giorgia Massarija (1687–1766). Michele in Saverio sta morda avtorja stolnične fasade, v času njene gradnje (1756–70) pa naj bi v Cormonsu zgradila še palačo Locatelli.
Zadnje dokumentirano delo arhitekta Micheleja Bona je pevski kor za goriško stolnico (1764–65), morebitne najdbe novih dokumentov v prihodnje pa bodo pokazale, ali ne gre njemu in članom njegove družine pripisati večino del, ki se po tradiciji pripisujejo Michelejevemu sodobniku arhitektu Nicoloju Pacassiju (1716–90).