Ferdinand ŠERBELJ

Slikar Sebastiano Devita in njegova dela na Goriškem

Dalmatinsko-beneški slikar Sebastiano Devita (1740 – po 1797) je stopil iz anonimnosti šele z objavami akademika dr. Kruna Prijatelja leta 1966. Neopažene pa so ostale informacije v leta 1948 natisnjenem Cossarjevem delu Zgodovina umetnosti in umetne obrti v Gorici, kjer je omenjena Devitova freska v župnijski cerkvi v Ločniku (Lucinico) pri Gorici, uničena 1915, in dve sliki za bližnjo podružnično cerkev v Kojskem v Sloveniji.

Od arhivskih podatkov o Devitovem rodu so znani tile: slikarjev ded Sebastiano De Vita se je leta 1705 poročil v Splitu, kjer je najbrž bil v vojaški službi Serenissime, sicer pa je bil po vsej verjetnosti doma z Beneškega. Leta 1712 se mu je rodil sin Peter De Vita († 1745), oče bodočega slikarja. Peter De Vita se je 1737 v Splitu poročil z Matijo Krstulović in v tem zakonu so se rodili štirje otroci; drugorjeni je bil Sebastiano Gioacchino Giuseppe, krščen 20. 3. 1740. Leta 1760 je bil Sebastiano že v Benetkah, 1768 je omenjen kot član Fraglia pittorica, kar je ostal do 1774. Leta 1777 mu je v Splitu umrla enoletna hči Barbara, istega leta pa se v tem mestu omenja v sodnih registrih, kar priča, da se je šele po sredini 70-tih let daljši čas mudil v rodnem mestu. Zadnjič je slikar omenjen v nekem sonetu, objavljenem po letu 1797, ko je bila v Benetkah razstavljena njegova slika Sv. Družina. Prvo znano Devitovo delo so Dominikanski svetniki v cerkvi sv. Antona Puščavnika v Rovigu (sign. in dat. 1770). V Splitu je znanih šest. slik: iz okrog 1777 je Čudež sv. Vincenca Ferrerija v cerkvi sv. Dominika, v cerkvi sv. Križa je Mati Božja z angelom varuhom in svetniki (1778), v samostanu klaris Mati Božja s sv. Antonom Padovanskim in svetniki, v cerkvi Gospe od Poišana Karmelska Mati Božja, v samostanu frančiškanskih tretjerednic Sv. Ciprijan s svetniki, iz leta 1788 pa še Sv. Frančišek Ksaver v cerkvi sv. Filipa. V frančiškanskem samostanu v Fojnici (Bosna) je signirana in z letom 1784 datirana votivna slika Marija priprošnjica, a je gotovo nastala v Splitu. V gradu Catajo degli Obizzi pri Battaglia Terme (Padova) je Devita naslikal sedaj uničeno fresko Poklon Treh kraljev (sign. JOSEPH DEVITA DALMATA FECIT 1782). Zadnje njegovo dokumentirano, a izgubljeno delo je Sveta Družina, razstavljena v Benetkah po letu 1797.

Doslej objavljena dela Sebastiana Devite pa lahko dopolnimo z novimi, ki občutno povečujejo slikarjev opus.V umetnostnozgodovinski literaturi je bila doslej neopažena signirana in v leto 1770 datirana slika Marijino rojstvo (okr. 380 x 200 cm) na steni za velikim oltarjem nadžupnijske cerkve v Bondenu pri Ferrari. Naročil jo je nadžupnik Don Bocchi. Že naslednje leto, 1771, pa Devito srečamo na Goriškem, kjer je v župnijski cerkvi v Ločniku pri Gorici s freskami okrasil strop ladje (propadle 1915). Slikarjeva navzočnost na Goriškem pa se ni omejila le na to poslikavo, ampak je moral umetnik delovati tu vsaj nekaj časa. Rudolf Coronini grof Cronberg je za cerkev v Kojskem pri njem naročil dve sliki: za veliki oltar Marijino vnebovzetje in za stranskega Sv. Evrozijo.

O sliki sv. Evrozije danes ni sledu, kakor tudi ne o sočasnem oltarju, v katerem naj bi bila visela. Obstoj slike in posebno češčenje te svetnice v kojščanski cerkvi potrjuje njej posvečena knjižica, ki jo je Rudolf Coronini napisal in izdal leta 1771. K notranji naslovnici knjižice sodi jedkanica z upodobitvijo mučeništva sv. Evrozije s podpisom: Sebastiano de Vita inv. - Giuseppe Lante s. Morda so za knjižno opremo uporabili grafiko, narejeno po izgubljeni oltarni podobi, vendar je za Devito netipična, saj po njegovih ohranjenih platnih lahko sodimo, da je praviloma slikal prizorišča s številnimi statisti.

Glede na Coroninijevo skrb za leta 1768 dokončano cerkev v Kojskem mu lahko poleg omenjenih dveh prisodimo naročilo tudi za štiri velike slike, ki visijo v ladji cerkve. Če upoštevamo izgubljeno Sv. Evrozijo, je bilo torej v cerkvi na Kojskem šest velikih oljnih slik Sebastiana Devite:

1. Mučeništvo sv. Evrozije za neki stranski oltar, 1771 (omenjeno že zgoraj).

2. Marijino vnebovzetje, o. pl., okr. 310 x 168 cm, veliki oltar, 1771 (omenjeno že zgoraj).

3. Mučeništvo sv. Janeza Krstnika, o. pl., 307 x 163 cm, sign. sp.: (Seba)stianus f(ecit) / Dalmata. Figure so povzete iz veronesejevskega in tiepolovskega repertoarja. Mišičasti krvnik konkretno je zrcalni posnetek figure s Tiepolovega Mučeništva sv. Agate (Staatliche Musseen Berlin - Dahlem, varianta v muzeju Il Santo, Padova) oziroma z jedkanice Giandomenica Tiepola, napravljene po očetovi sliki.

4. Snemanje s križa, o. pl., 309 x 185 sign. desno sp.: Sebastianu(s) Josephus Devita / Dalmata pinxit. Kompozicija je v glavnem posneta po Snemanju Luce Giordana (Gallerie dell'Accademia v Benetkah).

5. Mučeništvo sv. Evrozije, 312 x 164 cm. Kompozicijska rešitev je pendant Mučeništvu sv. Janeza Krstnika. Svetnica in njena pomočnica sta manj spretna citata po Tiepolu. Tudi figura rablja je vzeta iz repertoarja beneškega slikarstva.

6. Štirje svetniki z vizijo Svete Trojice, 310 x 185 cm. Upodobljeni so sv. Lucija, Apolonija, Rok in Anton Padovanski z vizijo Svete Trojice v zgornjem delu slike.

Omenjena dela v Ločniku in v Kojskem pričajo, da se je moral Devita kar nekaj časa zadrževati v teh krajih. Morda je bilo na Goriškem še kako njegovo delo, pa je bilo uničeno v katastrofi prve svetovne vojne. Na tukajšnjo slikarjevo dejavnost namiguje izjava Francesca Lesevela iz Gradišča ob Soči, ki je med študijem na beneški akademiji leta 1785 izjavil, da se je učil tudi pri Sebastianu Deviti. Kaže, da je Devita z goriškim obdobjem sklenil svojo beneško fazo (dela v Rovigu, Bondenu, Ločniku, Kojskem, Cataju). Leta 1774 je še bil član slikarske bratovščine v Benetkah, zatem pa ga vse pogosteje srečujemo v Dalmaciji, predvsem v Splitu, z Benetkami pa je ohranil stike, prav tako tudi tudi zveze z aristokracijo (Obizzi, 1782; Coronini, okr.1771; Barbaro, po 1797).

Slikarstvo Sebastiana Devita je za pozni barok značilno epigonsko in eklektično: jemal je torej iz več virov, predvsem pa iz dveh velikih polov beneškega 18. stoletja, od Tiepola in Piazzette. Poznobaročni, že klasicistični nazor pa se pri njem kaže v tem, da se dramatični prizori ne dogajajo več na oblakih temveč v okolju monumentalnih arhitektur klasicističnih oblik. Devita je značilen predstavnik tistih beneških umetnikov, ki so v provincah Serenissime oz. v njenem zaledju prav s citati velikih beneških mojstrov utrjevali svoj ugled, seveda po svojih zmogljivostih. Zanj sta bila pomembna predvsem format in fabula s patetično teatralnostjo. Zbrano gradivo kaže, da postaja ta dalmatinsko-beneški slikar vse bolj opredeljiv in kot tak zanimiv predvsem z vidika študija perifernega oz. provincialnega slikarstva beneškega Settecenta. K Devitovemu opusu pridružena dela v Bondenu, Ločniku in Kojskem opozarjajo, da si lahko obetamo še novih odkritij, verjetneje več v Italiji, kjer doslej niso raziskovali njegovega opusa, saj ga v pregledih beneškega slikarstva sploh ne zasledimo.