Damjan PRELOVŠEK

Narodni slog v slovenski arhitekturi

Slovenska ahitektura druge polovice preteklega stoletja se je razvijala v okviru dunajskega historizma. Ta je bil pod vplivom evropskih modnih tokov, ki pa niso vedno segli na slovensko ozemlje. Za najbolj usodno se je pokazalo pomanjkanje smisla za poveličevanje pomembnih dogodkov iz narodne zgodovine. Ker je bila tovrstna tematika odrinjena v podzavest, je vedno znova in v različnih oblikah prihajala na dan. V arhitekturi se je to kazalo v iskanju narodnega sloga s pomočjo naslona na izročilo ljudske ustvarjalnosti. Mešanje etnologije in likovne umetnosti pa ni vodilo k trajnejšim rezultatom. Leta 1898 urejena Narodna kavarna v Ljubljani, delo Ivana Jagra, je ostala brez pravega nasledstva. Precej manj posluha za takšna iskanja je pokazal Maks Fabiani, ki ga je župan Ivan Hribar pritegnil k popotresni obnovi Ljubljane. Nasprotno pa se njegove stavbe organsko vraščajo v izročilo udomačene baročne arhitekture italijanskega tipa. Vprašanje posebnega sloga, ki bi odražal tradicionalne značilnosti slovenske umetnosti je postalo spet aktualno po razpadu Avstroogrske. Arhitekt Ivan Vurnik je začel v stavbarstvo vnašati posamezne ljudske motive, vendar se je kmalu premislil in prešel k funkcionalizmu. Najbolj celovito je narodna problematika zastopana v Plečnikovi arhitekturi. Ne gre za neposreden naslon na motiviko ljudske umetnosti ali cirtiranje regionalnih posebnosti, ampak za zelo osebno predelavo klasičnih prvin. Prepričanje, da naj bi bili Slovenci potomci Etruščanov, mu je dovoljevalo njihovo legitimno uporabo v smislu narodnega sloga. S pomočjo sinatkse, ritma in proporcij je stremel k občutju, ki naj bi ga po njegovem odražala celotna slovenska likovna ustvarjalnost. Plečnik je iskanje slovenske narodne arhitekture vzdrževal pri življenju globoko v sredo dvajsetega stoletja. Ustvaril je izvirno paleto rešitev, ki z bogastvom zamisli presegajo podobna iskanja v evropski umetnosti.