Damjan PRELOVŠEK

Stanovanjsko poslovna stavba, ki jo je arhitekt Jože Plečnik (1872–1957) med leti 1903–1905 postavil tovarnarju Johannu E. Zacherlu v središču Dunaja sodi med najpomembnejše arhitekture svojega časa. Do novogradnje je prišlo zaradi delne regulacije starega mestnega jedra. Zacherl se je po nasvetu prijatelja Josefa M. Auchentallerja obrnil na arhitekta Otta Wagnerja, ki je v začetku avgusta 1900 med svojimi sodelavci razpisal interni natečaj. K sodelovanju je poleg Plečnika povabil še Maksa Fabianija, Karla A. Fischla, Otta Schönthala, medtem ko sta se na tovarnarjev predlog tekme udeležila še arhitekta Franz von Kraus in Josef Tölk. Nagrado 250 fl. je Wagner 19. novembra istega leta prisodil Plečniku. Na podlagi objav v sočasnem strokvnem tisku in s pomočjo Zacherlovega družinskega arhiva na Dunaju poleg Plečnikovega predloga poznamo še prispevka Otta Schönthala in obeh partnerjev Franza von Krausa in Josefa Tölka. Od Fischlovega predloga se je ohranila le obrazložitev, medtem ko je Fabianijev načrt v celoti izgubljen.

Leta 1900 je bil Plečnik na začetku strokovne poti in se še ni mogel pohvaliti z nobeno večjo realizacijo. Njegove skice za Zacherlovo hišo kažejo dokaj heterogene pobude in izdajajo vse dileme dunajske secesijske arhitekture, ki se je vrtela okoli izbire gradiva za fasadno oblogo in njenega dekorativnega načina pritrditve. Kljub temu pa že nakazujejo tudi odmik od fasadne sheme njegovega učitelja Wagnerja, zlasti kar zadeva oblikovanje trgovskim dejavnosti namenjenega spodnjega dela stavbe in poenotenja fasadnega plašča. V tlorisni zasnovi sicer niso bile možne nikakršne večje spremembe tipa tradicionalne dunajske najemniške hiše, vendar se je mladi arhitekt trudil tudi pomožnemu osebju zagotoviti primerno svetla stanovanja in delovne prostore. V primeri z drugimi znanimi natečajnimi prelogi je Plečnik ponudil nekaj novih odgovorov na mnoga oblikovna vprašanja, s katerimi so se ukvarjali secesijski arhitekti. Prenekatera arhitekturna tema, ki jo v zametku najdemo na Plečnikovih natečajnih skicah, je pozneje igrala pomembno vlogo v njegovem delu. S tega stališča je natečaj mogoče označiti za prelomnico na arhitektovi poti v samostojnost.

Zidava je postala aktualna šele v začetku leta 1903, ko so podrli dve stari hiši, ki sta stali na prostoru sedanje Zacherlove stavbe. V tem času je Plečnik nabral prve samostojne izkušnje in se še bolj oddaljil od idealov secesijskega Dunaja. Poglabljanje v antično umetnost mu je sprostilo prirojeni smisel za kamen in plastične vrednote ter ga kot arhitekta še bolj discipliniralo. K nastanku ene najbolj zrelih stavb začetka dvajsetaga stoletja pa je prispeval tudi iskren stik z naročnikom, v katerega družini je bil poslej vse do odhoda v Prago reden gost.