Klemenc AHAS 10

Alenka KLEMENC

Album akvarelov Ferdinanda Jungbluta iz srede 19. stoletja

Ko so po vojni ukinili ljubljansko Marijanišče, je bil med gradivom, ki ga je za njim prevzela Semeniška knjižnica v Ljubljani, tudi v trde platnice vezan zvezek vedutnih in krajinskih akvarelov iz zapuščine Frančiška Lampeta. Kakor sporoča napis na naslovnem listu, je avtor sicer nepodpisanih upodobitev Ferdinand / Jungblut / Canonier / der / 15ten Comp. Njegovega imena ni najti v umetnostnozgodovinskih leksikonih, vendar v Sloveniji ni popolnoma neznan, saj je bilo že objavljenih nekaj njegovih vedut, a samo s priimkom in začetnico imena, torej F. Jungblut: dva celjska motiva in dve upodobitvi objektov južne železnice. Odkritje slikarjevega imena in njegovega položaja v vojski je omogočilo nadaljnje iskanje. Akademik Emilijan Cevc je iz dunajskega vojnega arhiva (Kriegsarchiv) in iz tamkajšnje likovne akademije pridobil nekaj podatkov, iz katerih je razvidno, da se je Jungblut rodil leta 1810 (ali 1811) na Dunaju, več let je obiskoval akademijo, 1831 se je prijavil v vojsko in jo odslužil 1845. Žal ostaja doslej to edina vednost o slikarju.

Tu obravnavani album obsega 59 risalnih listov, ki so vezani v pokončno obliko (25 x 19 cm), čeprav so razen dveh vse upodobitve podolžne; vezava torej ni originalna in nekateri prizori so celo obrezani. Noben list ni signiran, pač pa so razen redkih izjem natančno datirani (ne le z letnico, ampak tudi z mesecem in dnevom), vendar v albumu niso urejeni strogo kronološko. Če pa si jih v mislih časovno razvrstimo, se izoblikujejo tri večje skupine, od katerih sta dve vezani na kraja slikarjevega vojaškega službovanja.

Najzgodnejša skupina (11 listov) je iz leta 1840 in obsega motive iz okolice Dunaja, južno od mesta (Schwechat, Mannswörth, Simmering, Mödling, in posebno Ebersdorf ali Kaiser-Ebersdorf, kjer je bil verjetno nastanjen slikarjev regiment). Po tehniki so večinoma lavirane risbe v rjavem, motivno pa povečini krajine s pogledi na vodnata področja s skupinami dreves, grmovja , ločja in podobno, arhitekturnih pogledov je le nekaj.

V drugo skupino (25 listov), ki je nastala v letih 1841 in 1842, v njej pa popolnoma prevladujejo akvareli, se uvrščajo risbe s prizori iz Linza in okolice, kamor se je očitno preselil Jungblutov regiment. Med akvareli sta dve lepi veduti mesta, v katerih sta posrečeno združeni upodobitvi arhitekturno zanimivega predela in krajine, nekaj prizorov kaže značilno arhitekturo (npr. kapeli v St. Margarethnu pri Linzu, gradovi Wildberg, Steyregg, Hagen). Predvsem z dokumentarnega vidika so nedvomno zanimive upodobitve vojaških objektov (die Türme) iz obrambnega obroča okrog Linza (Lagerfestung Linz), zdaj večinoma podrtih. V glavnem pa spet prevladujejo čiste krajine, tokrat valoviti gričevnati svet ob Donavi okrog glavnega mesta Gornje Avstrije, z idiličnimi prizori v gozdu ali na travnikih.

Najmlajša skupina akvarelov in risb je iz časa od 1844 do 1853 (23 listov) in kaže nekatere slovenske kraje. Po ohranjeni risanki sodeč je Jungblut prihajal v Slovenijo skoraj vsako leto po tem, ko je odslužil vojsko, očitno med poletnimi meseci, da je lahko slikal in risal privlačne vedutne in krajinske motive. Največ je upodobitev Celja in njegove podeželske okolice, Ljubljana in Maribor sta predstavljena vsak s po dvema prizoroma, trije pa so iz slikovitega Vitanja.

Če sodimo po tu obravnavanem albumu (in štirih drugih znanih akvarelih), velik delež Jungblutovega dela pripada zelo popularnemu žanru 19. stoletja, to je v vedutnemu slikarstvu, katerega glavni namen je bil natančno topografsko predstaviti določen kraj. Žal ne vemo, ali so katero tovrstnih njegovih del prenesli v grafično tehniko za izdajo v t. i. suitah. Po tem začetnem izhodišču pa se je slikar pozneje vse bolj posvečal čisti krajini, ki ima veliko vlogo tudi na njegovih upodobitvah zanimivih arhitekturnih pogledov. Očitno se je navduševal nad realističnim portretiranjem narave (v njegovem delu skoraj ni več najti ostalin romantike), saj je skrbno predstavil vsak detajl, izvršen s tankim čopičem, zaradi česar so njegova dela dokumentarno zanesljiva. Po drugi strani pa je rad zakril prav tiste dele prizora (npr. z drevesom, grmovjem, štrlečo skalo in podobnim), po katerih bi bilo laže prepoznati upodobljene lokacije (res pa je, da splošno informacijo o kraju posreduje napis pod vsakim prizorom), s tem pa se odmika od zgolj topografskega predstavljanja motiva. V njegovem delu tudi ne najdemo v tistem času na krajinah ali vedutah običajnih štafažnih figur, pač pa je pri njem že očitna težnja po posredovanju atmosfere na prizoriščih, ki se v večini njegovih primerkov kopljejo v sončni luči, z natančno opazovano igro osvetljenih in osenčenih mest. Lahko ugotovimo, da se v Jungblutovem slikarskem delu že kaže prevladovanje čistih likovnih kvalitet nad dokumentarnostjo.