Lidija TAVČAR

Langusova risba po škotskem slikarju Davidu Allanu

V eni od skicirk Matevža Langusa (1792–1855), hranjenih v Narodni galeriji, Ljubljana (inv. št. NG G 135), je zelo natančno izdelana risba s svinčnikom, ki kaže starejšega slikarja pri portretiranju njegove s pletenjem zaposlene mlade žene, ob njiju pa otroka, ki s čečkanjem po tleh posnema očeta. Novejše raziskave so pokazale, da je risba nastala po predlogi, in sicer po jedkanici N[e]apolitan Painter (1775) škotskega slikarja Davida Allana (1744–1796), ki je napravil tudi dve oljni raličici motiva. Članek na kratko predstavlja vsa tri Allanova dela, ki se sicer v manjših nadrobnostih med seboj razlikujejo, vsem trem pa je skupna satirična ost. Kakor je prepričljivo pokazal Ian Gordon Brown (Apollo, July 1996, str. 39–43), je uperjena v neapeljskega slikarja Pietra Fabrisa (dokumentiran med 1756 in 1804). Škotski umetnik, ki je živel v Italiji od srede šestdesetih let 18. stoletja do 1777, je Fabrisu očitno zavidal, da je bil varovanec slavnega umetnostnega poznavalca in zbiralca Sira Williama Hamiltona (1730–1803), ki je tačas živel v Neaplju kot britanski poslanik. Langus je verjetno naletel na izvod Allanove grafike v času svojega študija v Rimu med 1824 in 1826. Predloge pa ni posnel dobesedno, temveč je z nekaterimi spremembami prenesel svojo risbo s področja karikature ali satire v mirno domače okolje, kar je bolje ustrezalo bidermajerskemu okusu njegovega časa. Nekaj drugih hitro navrženih skic v Langusovih skicirkah pa daje slutiti, da je poznal tudi druga grafično razmnožena Allanova dela, kar bo potrebno natančneje raziskati.