Walter KLAINSCEK

Neznana dela Johanna Michaela Lichtenreiterja

Članek poudarja pomen t. i. goriško-gorenjske slikarske smeri, ki je v 18. stoletju prevladovala v Gorici in njenem zaledju predvsem po zaslugi slikarjev Antonia Parolija, Johanna Michaela Lichtenreiterja in Antona Cebeja, katerim so bile v zadnjih letih posvečene odmevne razstave in publikacije. Pomemben, a doslej prezrt podatek o Lichtenreiterjevi biografiji vsebuje Naglerjev Neues allgemeines Künstler-Lexikon: »Lichtenreuther, J. M., Maler, der um 1730 in Augsburg lebte. Er malte Bildnisse, und davon stach G. Bodenehr jun. das Bildnis seines Vaters.« V citirani obliki predstavlja priimek le eno izmed mnogih variant, s katerimi so v pisnih virih zabeleženi člani slikarske družine Lichtenreiter, medtem ko se navedena datum in kraj ujemata z življenjepisom Johanna Michaela. Augsburg je bil v 18. stoletju mesto z živahno umetnostno in založniško dejavnostjo in bi lahko predstavljal za našega umetnika vmesno postajo na tisti poti, ki ga je v iskanju novih slikarskih naročil od rodnega Passaua privedla v Gorico.

V članku je delno povzet seznam Elenco degli oggetti di proprietŕ della Signora Elvira Pippal-Attems depositati provvisoriamente nel Museo prov., ki ga je sestavil prvi ravnatelj Pokrajinskih muzejev v Gorici Giovanni Cossàr. Iz tega spiska so navedena še nepoznana Lichtenreiterjeva dela, ki tako dopolnjujejo katalog iz leta 1996. Žal se je za večino navedenih slik, ki so nekoč krasile vilo Attems v Podgori, danes izgubila vsakršna sled: št. 10, »tela a olio, bisognevole di restauro« predstavlja »scena contadinesca […] probabilmente copia da una tela dei Bassano di G. M. Lichtenreiter«; št. 11 je pendant prejšnje, saj prav tako kaže »scena contadinesca« in se navezuje na Bassanovo slikarstvo; št. 63, portret Pia VI.; št. 64, portret Klemena X.; št. 65, Beg v Egipt, ki sodi v »epoca migliore del Lichtenreiter«; št. 67 Marija z Detetom, ki je edina objavljena v pričujočem članku; št. 1432, Lichtenreiterjev oval z »ritratto del conte Federico Lantieri«.

V nadaljevanju sledi katalog devetih neobjavljenih slik, ki jih lahko pripišem Johannu Michaelu Lichtenreiterju (v oklepaju navedene številke se nanašajo na razstavni katalog iz leta 1996).

1. Marija z Detetom, 1735–1745, Gorica, zbirka Cossŕr. Slika, ki prihaja iz vile Attems v Podgori, je navedena v omenjenem seznamu pod št. 67 in je nastala v prvih letih goriškega delovanja bavarskega slikarja, ok. leta 1740. Sorodne so ji namreč slike manjšega formata iz zbirke Cossàr (kat. 22–24), ki prav tako izhajajo iz zapuščine Attems, in pa slika z Goriškega gradu, Dekle pri šivanju (kat. 26).

2. Marijino izobraževanje, 1730–1740, Gorica, zasebna zbirka. Slika je precej poškodovana, a jo je vseeno mogoče uvrstiti med Lichtenreiterjeva dela. Na hrbtni strani okvira lahko razberemo tudi napis, ki ga je ob koncu prejšnjega stoletja dodal lastnik, grof Sigmund Sigmund Attems: ob zbirateljevem imenu »Sigmund Sigmund G[ra]f Attems« zasledimo tudi umetnikovo ime »Lichtenreit fecit« s približnim datumom nastanka »um 1730–1740«. To posredno potrjuje domnevo, da se je slikar nastanil v Gorici nekaj let pred poroko z Doroteo Dragogna leta 1737 – ta dogodek tudi prvič izpričuje slikarjevo bivanje v obsoškem mestu.

3. Portret kardinala Stefana Colonne, 1735–1750, Videm, zbirka Miseri. Portret kaže Stefana Colonno, ki ga je papež Urban VI. l. 1387 imenoval za kardinala. Za slogovno primerjavo najbolje ustrezata sliki, hranjeni na Goriškem gradu (kat. 25–26), predvsem že omenjeno Dekle pri šivanju, sliki, ki prav tako prihajata iz vile Attems v Podgori in ju je slikar posnel po predlogah Pietra Rotarija. Ob tem lahko še pripomnimo, da so iste trde poteze in omenjena izrazna moč značilni za portrete papežev, ki jih je Lichtenreiter naslikal v sedemdesetih letih 18. stoletja za goriške uršulinke (kat. 62–64)

4. Beneški interier, ok. 1750, Videm, zbirka Miseri. Glede na ikonografsko tematiko predstavlja pričujoča slika »beneškega« interierja osamljen primer v opusu bavarskega slikarja, čigar avtorstvo je vsekakor nesporno. Pri okvirni dataciji nam lahko pomaga domneva, da je delo nastalo v približno istem času kakor druge profane slike iz zapuščine Elvire Pippan Attems.

5. Češčenje pastirjev, 1760–1770, Videm, zbirka Miseri. Delo se povsem ujema z lichtenreiterjevim slogom, pripovedna struktura slike je uravnotežena in skladna, figure so tako v proporcih kakor v volumnih solidno oblikovane. Sliko lahko potemtakem uvrstimo v zrelo slikarjevo dobo, v desetletje, ko je bil zaposlen predvsem z delom za goriške uršulinke (1760–1770).

6. Angel varuh, 1760–1770, Gorica, uršulinski samostan. Slika se je ohranila v zelo slabem stanju. Lichtenreiterju jo je najprej pripisal Geroni, ki je tudi nakazal vzor v sliki Pietra da Cortone oz. v grafičnem posnetku G. M. Testane. Sliko z isto tematiko je Lichtenreiter naslikal za samostan v Stični (kat. 83), okvirno pa lahko v prispevku objavljeno delo datiramo v šestdeseta leta 18.stoletja.

7. Rožnovenska Mati Božja, ok. 1765, Moraro, ž. c. sv. Andreja apostola. Na sliko je prvi opozoril Medeot, ki jo je širše uvrstil v 18. stoletje. Malni-Pascoletti jo je natančneje datirala v leto 1765, saj je tega leta omenjena v zapisniku nekega pastoralnega obiska kot »palla nova«, kot na možno delo Johanna Michaela Lichtenreiterja pa me je nanjo opozoril Ferdinand Šerbelj. Skupaj s Sv. Valentinom (glej št. 8) sodi ta oltarna slika med najznačilnejša slikarjeva dela in je nastala tik pred njegovim zadnjim ustvarjalnim obdobjem, ko je slikal za Ljubljano, Sodražico in Stično (kat. 74–86). Primerjave lahko vzpostavimo z oltarnima slikama v Štjaku (kat. 70) in Črničah (kat. 72). Zadnja, ki je žal delno pokvarjena, prav tako predstavlja Rožnovensko Mater Božjo.

8. Sv. Valentin, ok. 1765, Morano, ž. c. sv. Andreja apostola.

9. Križanje, ok. 1770, Gorica, uršulinski samostan. Sliko, na katero me je prijazno opozorila s. Concetta Salvagno, lahko uvrstimo med prizore Kristusovega življenja, ki jih je Johann Michael izdelal za uršulinski samostan okrog leta 1770. Tudi po slogovni plati jo namreč lahko približamo drugima dvema prizoroma iz ciklusa Kristusovega pasijona, ki ju prav tako hranijo uršulinke, in sicer Kristus v vrtu Getsemani (kat. 67) in Objokovanje Kristusa (kat. 66). Slikam je skupna kompozicijska zamisel, precej temna paleta in poudarjeno patetične geste Kristusovih spremljevalcev.