Maja LOZAR ŠTAMCAR

Renesančni grad Šrajbarski turn nad Leskovcem pri Krškem na Kranjskem je bil med letoma 1825 in 1876 v lasti Antona Aleksandra grofa Auersperga (1806–1876) s psevdonimom Anastasius Grün, nemškega pesnika in liberalnega, izrazito pronemškega politika, pa tudi prijatelja in prevajalca del največjega slovenskega pesnika Franceta Prešerna in slovenskih ljudskih pesmi. Leta 1839 se je poročil z Marijo grofico Attems (1816–1880), hčerko štajerskega deželnega glavarja. V gradu sta si uredila dom, si ga posodobila in na novo začrtala obsežen, romantično zasnovan angleški park. Na grad sta bila zakonca Auersperg zelo navezana in sta ga večkrat naslikala in narisala, tako je ohranjenih kar nekaj grajskih vedut. V času obnove so naročili novo pohištvo in prostore prepleskali po zadnji modi. Nova grajska oprema je na obiskovalce naredila močan vtis, kakor kažejo zapisi nekaterih sodobnikov (Eduard von Bauernfeld, Constant von Wurzbach, Ignaz Franz Castelli).

Morebitnih pisnih virov, iz katerih bi bilo mogoče podrobneje rekonstruirati notranjo grajsko opremo iz tega obdobja, zaenkrat še ne poznamo, vsaj za en prostor pa natanko vemo, kakšen je bil videti leta 1840. Nova galerija Deželnega muzeja Joanneum v Gradcu (Neue Galerie des Landesmuseums Joanneum, Graz) namreč hrani z napisom Interieur aus Schloss Thurn am Hart bei Krain zaznamovano sliko (olje na karton) s signaturo Marije Auersperg in navedeno datacijo. Grofico Marijo poznamo predvsem kot slikarko tipičnih bidermajerskih cvetličnih tihožitij in vsaj enega sadnega tihožitja, graška slika pa nam jo predstavi tudi kot slikarko interierjev. Naslikani prostor lahko z veliko verjetnostjo razpoznamo kot avtoričino dnevno oziroma delovno sobo. Kljub nekaterim drobnim perspektivičnim napakam slika izžareva likovno svežino in je kot dokument določenega časa, prostora in osebnega okusa vsekakor pričevalno umetniško delo.

Upodobljena je polovica srednjevelike svetle in zračne štirikotne sobe z dvokrilnima oknoma. Skozi levega je viden (topolov?) drevored, skozi desnega ravnina z reko in griči v daljavi. Levo in desno sta še dva delno vidna prostora. Slikarka je veliko pozornost posvetila perspektivično pretirano poudarjeno naslikanemu parketu v obliki široke ribje kosti. Stene in strop so razen zunanje nežno rožnate stene prepleskani v smetanastih tonih. Na sredi na verigah s stropa visi obročast lestenec gotizirajočih oblik s štirimi tulci za sveče ali hranili za repično olje. Okni sta zagrnjeni s prosojnimi belimi muslinastimi zavesami, ki so z obročki pritrjene na preproste paličaste medeninaste karnise.

V sobi sta dva tako imenovana bivalna otoka. Na desni je značilna bidermajerska damska pisalna miza z dvema paroma stranskih paličastih nog in z nastavkom s predali in razdelki. K mizi je namesto običajnega udobnega masivnega naslonjača primaknjen lahki zložljivi naslonjač s škarjastimi struženimi nogami in preprostimi lesenimi naslonjali za roke, kakršne je v dvajsetih in tridesetih letih 19. stoletja reklamirala znamenita dunajska tovarna pohištva Danhauser. Na levi strani sobe pa je skupina sedežnega pohištva z mizo. Zraven počivalnika z visoko vzglavno stranico in balustrsko struženimi nogami stojijo pravokotna miza in trije preprosti stoli z lestvičastimi hrbtnimi naslonjali, na žardinjeri iz šibja pa kraljuje večja lončnica, flamingovec.

Na etažeri med oknoma so razpostavljene v pozlačenih okvirjih prosto stoječe sličice z upodobitvami oseb, tri punčke, oblečene po najnovejši modi, par verjetno spominskih porcelanastih skodelic, leseni kaseti in knjige. Na pisalni mizi je uokvirjen portret, po vsej verjetnosti soprogov.

Razpoloženje naslikanega prostora na Šrajbarskem turnu je klasično bidermajersko – soba je prostorna, svetla, brez arhitekturne členitve, relativno skromno opremljena, s poudarjenimi linijami in lahnimi, komaj opaznimi zavesami. Zrelobidermajerska nežna pastelna barvna paleta sten in stropa ter belina oken in vrat blažita intenzivno dvotonsko rjavino lesenih tal. Enotno modro oblazinjeno pohištvo, modra stenska bordura in preprogica pod pisalno mizo dajejo prostoru barvno zaokroženost. Iz uporabe dveh vodilnih komplementarnih barv, rožnate in temnomodre ob nevtralni beli, zaslutimo zavestno težnjo po barvni harmoniji, kakor jo je v prvi četrtini 19. stoletja teoretično utemeljeval Johann Wolfgang von Goethe.

Pohištvo na sliki je preprosto oblikovano, neokrašeno, v naravnih barvah lesa. Odličnost opreme se namreč v tem času in okolju ni kazala z bahavostjo form in okrasa, ampak z izbranimi kosi, narejenimi iz trajnih in kvalitetnih materialov. Ker Šrajbarski turn ni bil edini dom grofovskega para, je morda damska delovna soba opremljena skromneje, kakor bi bila v mestnem okolju. Na stenah bi upravičeno pričakovali več slik, odsotnost velike preproge pa kaže na to, da je bil grad v rabi predvsem kot poletno bivališče. V preprostem in elegantnem interierju iz leta 1840 torej najdemo bidermajersko pohištvo, najverjetneje graškega in dunajskega izvora, ni pa sledu o starejši grajski opremi Grünovih staršev niti o že modnem novorokokojskem slogu.

Iz pisnih virov in tukaj obravnavane slike lahko razberemo, da sta grof in grofica Auersperg starodavno grajsko arhitekturo ohranila, a moderno opremila interierje. Upodobitev grofičine delovne sobe omogoča neposreden, kar intimen vpogled v dom predstavnika visokega plemstva na Slovenskem. Pri opremljanju je plemstvo sledilo idealni predstavi o tem, kakšno naj bi bilo tipično velikomeščansko, pretehtano elegantno, a hkrati udobno stanovanje. Mnogi so v tistih burnih desetletjih oblikovanje svojega bivalnega okolja razumeli tudi kot izraz privrženosti določenemu političnemu stremljenju, namreč k večji demokratizaciji družbe in liberalizaciji gospodarstva. Zakonca Auersperg sta se verjetno videla prav v tej luči, kot moderna svobodomiselna predstavnika svoje dobe. Usoda pohištvene opreme Šrajbarskega turna iz tega časa je večinoma neznana, naslikani interier pa še danes oživlja spomin na eno najsijajnejših grajskih obdobij.