Murovec AHAS 9

Barbara MUROVEC

Ikonografska analiza smledniških fresk in likovni viri zanje. Eustachius Gabriel med Augsburgom in Dunajem

Razprava je nastala kot del avtoričine disertacije Evropski likovni viri za baročno stropno slikarstvo v Sloveniji (Ljubljana 2000) in je na neki način nadaljevanje njenega članka Freske Eustachiusa Gabriela v graščini Smlednik (Acta historiae artis Slovenica, 2, 1997).

Eustachius Gabriel (1724 Unterschwarzach bei Bad Waldsee–1772 Ljubljana) je zadnjih pet let življenja deloval na Koroškem, Štajerskem in Kranjskem. Na Kranjskem je poslikal strop avditorija v ljubljanskem jezuitskem kolegiju (poslikavo je že 1774 uničil požar), baronu Francu Jožefu von Flödnigu pa je freskiral slavnostno dvorano gradu Smlednik, kar je bilo slikarjevo zadnje delo. Za smledniško grajsko kapelo je naredil le še prezentacijsko risbo, ki jo danes hrani Albertina. Na stropni freski v smledniški dvorani je v sredini upodobljen Apolon na sončnem vozu, ki ga obdajajo zodiakalni krog in štiri skupine s po tremi bogovi kot personifikacijami dvanajstih mesecev in štirih letnih časov; personifikacije štirih dnevnih časov so naslikane na stenah.

V prispevku so natančno predstavljeni ikonografska shema in viri zanjo kakor tudi predloge za posamezne figure. Njihovo poznavanje nam omogoča dober vpogled v Gabrielov način ustvarjanja in sprejemanja likovnih pobud od različnih umetnikov in iz različnih umetnostnih središč. Kot glavne likovne vire lahko navedemo grafični cikel Monatsgötter Johanna Georga Bergmüllerja in Johanna Evangelista Holzerja, Bergmüllerjev štirilistni cikel Die olympischen Götter als Regenten der Jahreszeiten und der zwölf Monate (grafike po lastnih freskah v gradu Haimhausen na Bavarskem) in poslikavo Daniela Grana v Gartenpalais Schwarzenberg na Dunaju. Ker je Gabriel Granove freske v tamkajšnji slavnostni dvorani in v marmornati galeriji dobro poznal in v Smledniku kopiral, čeprav po njih niso bile narejene grafike, jih je torej moral videti osebno: smledniška poslikava je tako neposreden dokaz za Gabrielovo bivanje na Dunaju.

Po Granovi leta 1945 uničeni freski v kupoli slavnostne dvorane v palači Schwarzenberg je nastala oljna skica (danes v Muzeju lepih umetnosti v Budimpešti), ki je veljala za nesporno delo Franza Antona Maulbertscha iz 60-ih let 18. st. in za najpomembnejši dokaz o slikarjevem intenzivnem ukvarjanju z Granovim opusom. Če primerjamo skico s smledniškimi freskami in drugimi Gabrielovimi deli, opazimo številne sorodnosti, ki govorijo za isto roko. Do zamenjave Gabrielovega in Maulbertschevega dela pa v tem primeru ni prišlo prvič. Franz Matsche je skušal nastanek oljne skice, torej domnevo, da je Maulbertsch smel kopirati v Palais Schwarzenberg, pojasniti z željo dvora, da bi imeli v Halbturnu podobno fresko, zato naj bi bili poskrbeli, da je bil slikarju dovoljen vstop v palačo, kar naj sicer ne bi bilo prav lahko. Takšno utemeljevanje možnosti za ogled je vsekakor pretirano, saj so bili reprezentančni prostori palač namenjeni tudi razkazovanju lastnikove pomembnosti, zato so bili umetniki dobrodošli obiskovalci in občudovalci. Če pa bi vendarle bilo potrebno dokazati, da so si slikarji morali pridobiti “vstopnico” za Palais Schwarzenberg, Gabriel s tem ne bi smel imeti težav. V hiši Schwarzenberg namreč ni bil kakšen neznanec, poznali so ga vsaj po freskah v župnijski cerkvi v kraju Tiengen am Hochrein, kjer je knez Joseph Adam von Schwarzenberg leta 1754 na predlog deželne vlade naročil poslikavo prav pri mladem Švabu Gabrielu, ki je “anderwärts mit fresco mahlen Vergnügen gegeben.”