Murovec AHAS 6

Barbara MUROVEC
 
Poslikava cerkve sv. Roka nad Šmarjem pri Jelšah
 
Leta 1645 je prebivalce Šmarja pri Jelšah ogrožala črna smrt, zato so na hribu nad trgom postavili najprej kapelico in nato cerkev ter jo posvetili sv. Roku, zavetniku proti kugi. Notranjščina cerkve z baročno opremo sodi med najlepše spomenike slovenske Štajerske, s kombiniranjem barvnega štuka in fresk pa predstavlja pri nas precej izjemen način dekoriranja, ki ima najbližje paralele v južnonemškem prostoru.
 
Triumf vere in cerkve ter zmaga dobrega nad zlom je osnovno sporočilo poslikave v celoti, jasno pa ga je moč razbrati tudi s posameznih prizorov. S trdno vero in priprošnjo k zavetnikom proti kugi, med katerimi so na freskah izpostavljeni ob sv. Roku in Mariji še sv. Boštjan, sv. Rozalija, sv. Anton Padovanski pa tudi sv. Frančišek Ksaver in sv. Janez Nepomuk, so bili rešeni tudi Šmarčani, tako je vsebina poslikave očitno povezana z vzrokom za nastanek cerkve same.
 
Do zdaj se je štukatura iz leta 1738 pripisovala Jožefu Antonu Quadriju, freske pa Antonu Jožefu Lerchingerju (okoli 1720–po 1787), nastale pa naj bi bile šele v petdesetih letih 18. stoletja in ne sočasno s štukom, ker bi bila takšna datacija za omenjenega slikarja prezgodnja. Na podlagi slogovne primerjave pa tudi vpisov v matične knjige župnije Šmarje pri Jelšah smemo ovreči dosedanji atribuciji in datacijo poslikave. Štukaterji so nedvomno prišli iz Wessobrunna, med njimi Franz Resch in Johann Rauch (“ex Bavaria in Wessoprun”). Čeprav sta bila oba kot umetnika posameznika zaenkrat neznana, prihajata iz dveh pomembnih štukaterskih družin, bržkone pa sta ostala neevidentirana, ker sta Bavarsko zapustila, še preden sta tam pridobila kakšno samostojno (kot glavna mojstra) in dokumentirano delo. Naključje pa ne more biti niti pojav slikarja Josepha Waitenhillerja v šmarskih matičnih knjigah v letu 1737 (njegova prisotnost je dokumentirana do leta 1753), do zdaj neznani slikar je verjetno prišel iz istih krajev kakor štukaterji, morda se je šolal v Augsburgu, slogovno pa je posebej blizu Matthäusu Güntherju (1705–1788) in Johannu Baptistu Zimmermannu (1680–1758).
 
Čeprav smemo Lerchingerju kot vodilnemu slikarju freske v cerkvi sv. Roka odpisati, pa se zdi verjetno, da je pri slikanju vendarle sodeloval z Waitenhillerjem, in sicer kot njegov pomočnik; ob slogovni sorodnosti takšno tezo podkrepljujejo tudi uporabljene predloge, ne le tiste iz Augsburga, grafični listi Johanna Georga Bergmüllerja (1688–1762) – med drugim iz ciklov Abbildungen der Heiligen Apostel, Evangelisten und einiger Kirchenlehrer in Symbolum apostolicum – in Gottfrieda Bernharda Göza (1708–1774), ampak tudi angelski par, ki se na Lerchingerju pripisanih freskah ponavlja skoraj kot podpis, pa je le skrben “ponaredek”, prevzet iz opusa Giambattista Pittonija (1687–1767) – na primer na slikah Miloščina sv. Elizabete in Izročanje ključev – in dobro znan iz številnih drugih srednjeevropskih upodobitev.
 
Ker je Waitenhiller prišel v Šmarje že leta 1737, lahko freske v cerkvi sv. Roka datiramo v leto 1738, kar se sklada tudi s kronogramom, ki ga da naslikan napis na prezbiterijski strani slavoločne stene: Ante annos nonagInta Dvos erreCta anno CvrrentI renoVata, et ornatV Isto eXornata sVM.