Vodnik AHAS 4

Alenka VODNIK

Tekstilni vzorci v beljaških slikarskih delavnicah petnajstega stoletja

Rekonstruiranje in katalogiziranje tekstilnih vzorcev gotskega stenskega slikarstva v Sloveniji je na slogovno že opredeljenih delavnicah pokazalo, da šablona za slikanje vzorcev ni bila prenosljiva: bila je last posamezne delavnice, tj. mojstra, ki jo je zapustil le svojemu neposrednemu nasledniku. Evidentiranje tekstilnih vzorcev nam je torej lahko v pomoč pri atribuiranju različnih poslikav istemu slikarju, delavnici in njenim naslednikom. Članek povzema izsledke pregleda tekstilnih vzorcev beljaškega stenskega slikarstva na podlagi rekonstrukcij vzorcev zbranih na terenu.

Nekdaj v literaturi napačno beljaški delavnici pripisani spomeniki, izločeni na podlagi slogovne analize, so ostali izven tega kroga tudi zaradi manjkajočih oziroma drugačnih vzorcev (npr. Vabnja vas (Wabelsdorf), St. Ulrich a. d. Goding, Velikovec (Völkermarkt), Trebinja (Treffen), Rosenheim, Altersberg). Sicer tudi starejša beljaška delavnica, tj. Friderik in njegovi najtesnejši sodelavci v skladu z nenapisanim pravilom mehkega sloga, z uporabo šabloniranih vzorcev ni pretiravala. Opazimo pa lahko, da je bila na določen način dosledna: slikala je »domača« blaga, negativne vzorce s simboličnim pomenom, in to le pri zaradi tega ali onega razloga izbranih osebah.

Uporabi iste šablone lahko sledimo od prvega Friderikovega dela v Mariapfarru, nato v St. Gandolfu in (pogojno) Trbižu (Tarvisio); kot sodelavec, če ne celo solastnik delavnice pa se je izkazal tudi sicer kvalitetno šibkejši Mojster Bistrice na Dravi (Feistritz a. d. Drau). Dvomi o avtorstvu, ki so se v literaturi pojavljali ob poslikavah v Spodnjih Borovljah pri Ledincah (Unterfelach bei Ledenitzen) in Tamswegu, so Friderika tudi s pomočjo drugačnih (zastarelih) vzorcev kot možnega avtorja izločili: slikarja sta tako slogovno kot dekorativno pripadala drugačnima usmeritvama.

Na svojstven način potrjujejo osamosvojitev ali vsaj občasno samostojno delovanje nekaterih slikarjev tudi draperije brez vzorčnega okrasja (npr. St. Michael in Lungau, Heiligengeist), ali preprosti mali vzorci (Št. Ilj ob Dravi (St. Egydien a. d. Drau)) in redki novi negativni lukeški (Selo pri Žirovnici).

Kako trdno je bilo pravilo, da je šablona tudi fizično morala ostati v posesti ene delavnice, lepo kaže primer Friderikovega sina Janeza Ljubljanskega, ki si je ob selitvi in osamosvojitvi na Kranjskem naredil nove šablone, ki jih ni uporabljal niti kadar se je vrnil na Koroško pomagat očetu.

Žal morebitni identični tekstilni vzorci niso razrešili vprašanja kdo je nasledil Friderikovo delavnico takoj po njegovi smrti, so pa zato vendarle kot možnega posrednega naslednika potrdili Tomaža Beljaškega, ki je vsaj V Tiffnu in Gerlamoosu več kot verjetno uporabil eno ali dve Friderikovi šabloni.