Tine GERM

Vprašanje izvirne podobe Velike fontane Onofria della Cava v Dubrovniku v zadnjih desetletjih ni vzbujalo posebne pozornosti, saj je večina raziskovalcev sprejela rekonstrukcijo vodnjaka, ki jo je na podlagi Diversijevega Opisa Dubrovnika (Philippi de Diversis de Quartigianis Lucensis, Situs aedificiorum, politiae et laudabilium consuetudinum inclytae civitatis Ragusij…) izdelal Hans Folnesics. Ob Diversijevem opisu je Folnesics smiselno upošteval tudi podatke iz ohranjene pogodbe med naročnikom in izvajalcem dela, k uveljavitvi njegove teze pa je prispevalo tudi dejstvo, da je rekonstrukcija skladna z oblikami obstoječih poznosrednjeveških vodnjakov v Italiji.

V nasprotju s Folnesicsevo tezo je Renata Novak Klemenčič nedavno ponudila bistveno drugačno rekonstrukcijo izvirne podobe Velike fontane. Medtem ko Folnesics zagovarja prepričanje, da je imela fontana prvotno odprt rezervoar z dodatnim manjšim bazenom v sredini, iz katerega se je dvigoval stebrič s kamnito školjko, Klemenčičeva verjame, da je bil rezervoar Velike česme od vsega začetka pokrit s kupolo in da je stebrič s školjko stal na vrhu kupole. Pri tem se opira na dvajseti člen pogodbe za izdelavo vodnjaka, v katerem je omenjena "volta di matoni". Ker ohranjeni pisni viri niso dovolj natančni, da bi lahko z zanesljivostjo rekonstruirali prvotno podobo Velike fontane, poskuša Klemenčičeva v podporo svoji tezi poiskati upodobitve vodnjaka, ki naj bi kazale njegovo izvirno podobo. Med likovnimi deli izpostavi zlasti sliko Antonia De Bellisa Marija s sv. Blažem, sv. Frančiškom in modelom Dubrovnika (ok. 1657/58) iz dominikanskega samostana v Dubrovniku, vendar slika glede na pozno datacijo in na dejstvo, da je bila v času, ko je nastala, Velika fontana nedvomno že pokrita s kupolo (sezidano v letih 1444/46) ni relevantna. Kot drugi primer navaja kip sv. Blaža iz istoimenske dubrovniške cerkve z modelom mesta Dubrovnika v rokah, ki naj bi nastal sredi 15. stoletja, čeprav gre tudi v tem primeru za spomenik iz časa, ko je kupola že bila sezidana, in torej ne kaže izvirnega stanja. Na modelu Dubrovnika je namreč jasno vidna nova oblika trdnjave Minčeta, kar pomeni, da veduta mesta kaže stanje kmalu po letu 1464, ko je bila trdnjava dokončana.

Po drugi strani pa avtorica ne omenja lesoreza v knjigi Supplementum chronicarum Jacoba Philippa de Bergamo, ki kaže močno shematizirano veduto Dubrovnika (Ragusia citta in Dalmatia), na kateri je Onofrijeva Velika fontana dobro vidna in podobnost s Folnesicsevo rekonstrukcijo dovolj očitna. Ilustrirana izdaja Supplementum chronicarum je bila natisnjena v Benetkah leta 1490, vendar je lesorez najbrž nastal po starejši slikovni predlogi iz druge četrtine 15. st. Takšno hipotezo podpira dejstvo, da je na lesorezni veduti Velika fontana že vključena, medtem ko mestno obzidje še ni obnovljeno in ima trdnjava Minčeta še staro podobo.

Vprašanje pričevalne vrednosti lesoreza je seveda problematično, saj je več kot očitno, da se v veduti družijo zgodovinsko prepoznavni arhitekturni elementi in shematične prvine, ki zgolj simbolično zaznamujejo mesto. Kljub vsemu v skrajno popreproščeni zasnovi lesoreza brez težav prepoznamo poglavitno urbanistično značilnost Dubrovnika – os glavne ulice Straduna, ki je nakazana z zvonikom frančiškanskega samostana na levi strani in z zvonikom dominikanskega samostana na desni strani mestne vedute. Veliki Onofrijev vodnjak je pravilno postavljen na prostor med samostan sv. Klare in frančiškanski samostan, le da je močno predimenzioniran, tako da deluje kot veličastna arhitektura. Mojster se je v oblikovanju vedute poslužil uveljavljene srednjeveške metode konceptualne kompozicije, ki izpostavlja enega ali več ključnih elementov v vlogi določevalcev prepoznavnosti mesta. Da se je avtor vedute Dubrovnika v resnici držal tega načela, pokaže analiza mestnih vedut, s katerimi je ilustriral Supplementum chronicarum. V danem kontekstu je posebej zanimiva upodobitev Viterba, kjer se podobno kot pri Dubrovniku za obzidjem nad strehe hiš dviga velikanski vodnjak. Gre za enega od številnih javnih vodnjakov, po katerih je slovel srednjeveški Viterbo. Mojster je torej izpostavil vodnjak kot tisti vsebinski element, po katerem naj bi mesto prepoznali kot Viterbo, iz česar upravičeno sklepamo, da je podobno zasnoval tudi veduto Dubrovnika, ki se je tisti čas lahko pohvalil z največjim mestnim vodnjakom v Dalmaciji.

Seveda bi bilo na osnovi ene same močno poenostavljene lesorezne upodobitve prenagljeno sklepati o prvotni podobi dubrovniške Velike fontane, vendar vse kaže, da lesorez v Supplementum chronicarum dodatno potrjuje pravilnost Folnesicseve rekonstrukcije.