Damjan PRELOVŠEK

Angleška bivalna kultura je imela precejšen vpliv na slovenskega arhitekta Jožeta Plečnika (1872–1957). Z njo se je srečal že kot mizarski vajenec na obrtni šoli v Gradcu, saj je bilo avstrijsko obrtno šolstvo v precejšnji meri naravnano po angleškem, pa tudi v času študija na Dunajski likovni akademiji, ko so bili angleški vzori v prestolnici obdonavske monarhije zelo moderni. Imperialna moč Velike Britanije se je odražala v umetnostnem oplajanju pri azijskih kulturah, kar je bilo okoli leta 1900 za celinsko Evropo še posebej zanimivo. Medtem, ko sta bila konec devetnajstega stoletja na kontinentu najbolj znana tuja arhitekta Baillie Scott in Charles Robet Ashbee, so se Avstrijci na osmi razstavi Secesije lahko seznanili tudi z glasgowsko skupino z Charlesom R. Mackintoshem na čelu.

Drugače od Josefa Hoffmanna ali Adolfa Loosa, ki sta vsak na svoj način skušala posnemati vse, kar se je dogajalo na Britanskem otočju, je Plečnik poleg boljših higienskih norm, ki so vključevale predvsem večjo osvetljenost bivalnih prostorov, sprejel le konstrukcijske in funkcionalne prednosti pohištva. To ga je privlačilo s svojo prefinjenostjo in preprostostjo, ki sta bili v velikem nasprotju s težkimi in izumetničenimi izdelki poznega historizma. Sam nikoli ni bil v Angliji in je zato razumljivo vse tuje pobude sprejemal posredno, brez poznavanja njihove zakoreninjenosti v otoškem načinu življenja. Marsikaj, kar je bilo všeč njegovim sodobnikom, kot na primer slikovitost tradicionalnih angleških stavb z vidno leseno konstrulcijo ali odprtih ognjišč združenih s sedežno nišo, v njegovem delu ne bomo zasledili. K temu sta največ prispevala močna navezanost na mediteransko tradicijo in pa racionalni nauki njegovega učitelja Ottona Wagnerja. Med bivanjem na Dunaju je Plečnik večkrat poskušal slediti nekaterim angleškim umetnoobrtnim izdelkom, ne da bi posnemal tudi njihove značilne oblike. Njegov pristop je temeljil na kombiniranju občudovanih vzorov z izročilom domačega bidermajerja, kar je privedlo do nekaterih zanimivih rešitev. Pod Mackintoshevim vplivom je Plečnik na začetku dvajsetega stoletja zasnoval tudi nekaj stolov z visokimi naslonjali. Še najbližje temu, kar je videl razstavljenega v prostorih dunajske Secesije je morda stol za ordinacijsko čakalnico zdravnika Jerneja Demšarja v Ljubljani iz okoli leta 1903, medtem ko je pravega “duha” angleških mizarjev še verneje posnel s sedežno garnituro za graškega ginekologa Emika Knauerja iz istega časa. Ta ima iz tenkih letev pahljačasto sestavljeno naslonjalo, ki z videzom elastičnosti povečuje občutek udobnosti sedenja. Ideal angleške pohištvene umetnosti izdaja tudi široka “strešna” plošča na kovinskih stebričkih salonske omare za istega naročnika.

Posebno blizu so bili Plečniku tudi visoki etični cilji angleških umetnoobrtnih reformatorjev. Ker so tedaj veliko prevajali njihove spise, mu torej, kljub neznanju jezika, niso bili tuji. Med svojimi študenti si je prizadeval za uresničenje Ruskinove zahteve po moralno neoporečnem življenju, ki naj bi bilo pogoj za kakovostno umetnost. Na Plečnikov odnos do socialne problematike pa so precej bolj od političnih parol časa, vplivali ganjivi Dickensovi opisi družbenih razmer v času industrijske revolucije. Plečnik se je po odhodu z Dunaja sicer odaljil od neposrednih angleških vzorov, vseeno pa je vse življenje ostal zvest načelom, ki si jih je privzgojil v mladosti. Zato je tudi angleška umetna obrt, skupaj z moralnimi in higienskimi normami njenih prenoviteljev, še naprej igrala pomembno vlogo v njegovi arhitekturi.