Ana LAVRIČ

Doktor teologije Karel Peer (Braslovče, 1697 – Ljubljana, 1776) je leta 1741 postal ljubljanski kanonik “ad baculum”, 1742 stolni župnik in 1744 generalni vikar (to službo je opravljal do konca življenja). Poznamo ga predvsem kot biblioteškega mecena, saj je kot vnet bibliofil nakupil dragoceno knjižno zbirko, ki je po njegovi smrti postala del ljubljanske Licejske knjižnice. V zbirki so zastopana teološka in profana dela, med njimi pa zbuja pozornost zlasti vrsta izdaj cerkvenih očetov ter grških in latinskih klasikov, ki razkrivajo zbirateljevo duhovno in intelektualno obzorje.

Umetnostnozgodovinska literatura ga je doslej omenjala le v zvezi z njegovim, t. i. Peerovim traktom ljubljanskega semenišča, ki ga je kot ravnatelj zavoda dal sezidati v letih 1756–1758, zasnoval pa ga je arhitekt Candido Zulliani. Refektorij in kapelo je med 1766 in 1767 za 450 goldinarjev poslikal domačin Anton Cebej, z naročilom za oltarno podobo pa se je Peer leta 1768 obrnil na tujega prišleka, ker ga je očitno pritegnila njegova slikarska kvaliteta. Gre za slikarja Augustina Dahlsteena / Dahlsteina (Stockholm, 1720– Kassel?, ok. 1769?), ki je bil po rodu Šved, a je že mlad odšel na Nemško, se za nekaj let ustalil v Sankt Peterburgu in se nato vrnil v Kassel, pred smrtjo pa je krajši čas očitno gostoval v Ljubljani. Njegovega imena nam ne sporočajo ljubljanski arhivi, ampak signatura na slikah, ki ju je napravil za Karla Peera.

Za oltarno sliko v semeniški kapeli je Peer izplačal slikarju 49 goldinarjev in 30 krajcarjev. Platno kaže Brezmadežno, ki je predstavljena kot priprošnjica in sodi med standardne katoliške upodobitve tega motiva. Za umetnika, ki je izšel iz protestantske dežele in se je tudi sicer le izjemoma posvečal religiozni tematiki, je motiv dokaj nenavaden, izbral pa ga je seveda naročnik, zakoreninjen v katoliški tradiciji. Slikar je delo signiral A. Dahlstein in datiral 1768. Brezmadežno, ki je monumentalizirana s perspektivo od spodaj navzgor (di sotto in su), odlikuje barvna harmonija, ki ji daje poseben pečat intenzivno modra barva.

Poleg Brezmadežne je Dahlsteen za Peera naslikal še njegov portret, ki je danes v lasti Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani, ta pa ga je skupaj s knjižnim fondom pridobila iz nekdanje Licejske knjižnice. Slika je signirana in datirana: Augustinus von Dahlstein / Svecus pinx: A.o 1768. Modelacija figure kaže Dahlsteenovo mojstrstvo v oljni tehniki, prepoznaven pa je po specifičnem tonu modre barve. Ker je bil Peer v času portretiranja že prileten, tudi njegova starost podpira domnevo, da ga je slikar ovekovečil na platnu v Ljubljani in ne na tujem.

Več razlogov navaja tudi k domnevi, da bi bilo švedskemu umetniku mogoče pogojno pripisati še (vsaj) del slikarske opreme slavnostne dvorane ljubljanske škofijske palače, ki doslej avtorsko še ni bila opredeljena in tudi časovno ne natančneje določena, za zanesljivejšo atribucijo pa nam manjka ustrezno primerjalno gradivo. Dvorano je sicer prenovil škof Karel Herberstein šele po letu 1772, vendar obstaja možnost, da je njeno olepšanje pod vplivom generalnega vikarja Peera načrtoval že njegov predhodnik Leopold Jožef Petazzi, ko se mu je s primernim slikarjem ponudila za to ugodna priložnost. Ker gre za premične slike, bi jih bilo mogoče skladno vključiti v nov ambient tudi naknadno. Zdaj so slike vpete v štukaturne okvirje, kažejo pa marine in cvetlična tihožitja. Tematiko samo bi zlahka vključili v izpričani Dahlsteenov opus, saj je znano, da je mojster rad slikal tudi marine in se uveljavil kot mojster dekorativnega slikarstva. Atribucijo posredno podpira tipična severnjaška krajina, na umetnikov slog pa očitneje kaže značilno atmosfersko slikanje prizorov s kopami svetlobno plastenih oblakov (ti zavzemajo večji del slike), kakršnega opažamo na Dahlsteenovi Brezmadežni. Štafažne človeške figure, oblečene v tedanjo nošo, so slikane dokaj togo in enolično in se na prvi pogled zde za Dahlsteena kar preveč lesene, a če jih primerjamo z njegovimi znanimi grafičnimi upodobitvami predstavnikov ruskega ljudstva, vendarle opazimo določeno formalno in tudi vsebinsko sorodnost, saj so interes slikarja pritegovali predvsem preprosti ljudje s svojimi nošami in opravili, njihovi liki pa večkrat delujejo podobno okorno.

Delo Augustina Dahlsteena se po osebnem slogu opazno razlikuje od slikarskega fonda slovenskih dežel na prehodu od poznega baroka v klasicizem in predstavlja v našem umetnostnem ambientu poživljajočo likovno posebnost. Karel Peer, ki je v tujcu prepoznal kvalitetnega mojstra in se nanj obrnil z naročili, je tako s svojo odprtostjo obogatil našo umetnostno zakladnico in razširil njena obzorja.