Monika OSVALD

Spomeniško varstvo in obnova Goriške po prvi svetovni vojni. Arhitekt Maks Fabiani (1865–1962) ter cerkve v Ločniku, Šempetru pri Gorici in Vrtojbi

Zgodovina spomeniškega varstva – konzervatorstva na Goriškem obsega podobno kot tista v Slovenski Istri tri časovna razdobja. Prvo obdobje je čas Central Commission na Dunaju (1850–1917), drugo je čas italijanske, centralno vodene obnove v prvi svetovni vojni poškodovanih spomenikov in tretje čas slovenske povojne regionalne varstvene službe na Severnem Primorskem. V dosedanji literaturi je vprašanje italijanske obnove spomeniškega gradiva širšega Goriškega območja, ki je med ofenzivami prve svetovne vojne, zlasti po italijanskem porazu pri Kobaridu leta 1917, utrpelo izjemno, pogosto nepopravljivo škodo, povsem neobdelano in celo zamolčano, čeprav je marsikje povsem spremenilo nekdanjo umetnostno podobo posameznega kraja.

Še pred koncem vojne je za obnovo novih vzhodnih provinc, ki jih je bila Italija odločena osvojiti, skrbela 'Commissione di Studio (Edilizia e opere pubbliche) dell'Unione economica nazionale per le nuove province d'Italia'. Po podpisu rapalskega sporazuma med Italijo in Jugoslavijo, ki je prisodil Italiji vso Julijsko krajino, Zadar in nekatere otoke (sporazum je bil podpisan 12. novembra 1920 in je stopil v veljavo 5. januarja 1921) so bile kompetence prenesene na 'Ufficio ricostruzioni di Gorizia', ki je spadal pod 'Commissariato per le riparazioni dei danni di guerra, Ministero dei Lavori Pubblici'.

Italijanska oblast se je zavedala, da priključitev novih teritorijev ne more biti povsem zagotovljena in dokončna, če se ob tem ne zamenjata tudi lokalna oblast in seveda kulturna podoba novih ozemelj. Obenem je tedanji nacionalizem opravičeval zasedbo Goriške in avstrijskega Primorja (Litorale) in s tem tudi italijanski vstop v vojno s prepričanjem, da so omenjena območja italijanska, ker so posejana s spomeniki italijanske zgodovine. Dejanska slika se seveda ni povsem ujemala z italijanskimi predstavami, zato so že v letih pred prvo svetovno vojno italijanski intelektualci, predani nacionalizmu, med temi zlasti Gabriele d'Annunzio in Ugo Ojetti, sprožili propagandno kampanjo proti srednjeevropskim umetnostnim izrazom, proti gotiki, baroku in rokokoju, ki naj bi bili tipični izraz 'neotesanosti nemškega duha'. In ko je bil Ugo Ojetti kasneje imenovan za komisarja urada 'Protezione dei monumenti situati nelle zone di guerra', je jasno formuliral stališče, da so le rimski, romansko-bizantinski in renesančni spomeniki avtentično pričevanje o italijanskosti novih provinc.

Ojettova načela so bila nemudoma udejanjena v obnovitveni praksi, tako v rekonstrukcijah kot v novogradnjah. Tako so npr. baziliki S. Maria delle Grazie v Gradežu (med leti 1924 in 1927) odvzeli baročno preobleko in jo nasilno 'romanizirali'; obnova goriškega gradu (dela so bila začeta že 1919, vendar so se zavlekla do 1937) pa je sledila imaginarni tipologiji srednjeveškega gradu in ni v ničemer sledila dejanskemu predvojnemu stanju. Obenem so že leta 1919 postavili nad glavni vhod beneškega leva sv. Marka (avtor zamisli naj bi bil Maks Fabiani, 1865–1962) in s tem izkazali zgodovinsko pripadnost starega mestnega jedra Serenissimi. Lev sv. Marka krona tudi spomenik Padlim, ki ga je na gradiškem trgu leta 1922 postavil Giovanni Battista Novelli, ponovi se na znameniti gradiški utrdbi, najdemo ga na številnih cerkvah, ki so bile v tem času obnovljene ali na novo zgrajene (npr. Fogliano, Jamlje, Šempeter pri Gorici).

Cerkvenim objektom, ki so bili le poškodovani, so večinoma zamenjali zvonike, pa čeprav ponekod niso bili v slabem stanju; krajinsko sliko je namreč motil 'avstrijski' baročni čebulasti zaključek (narisi predvojnega baročnega izgleda večine goriških cerkva in njihovih zvonikov so hranjeni v Goriškem državnem arhivu, Prettura di Gorizia, Danni di guerra, obenem obstajajo številne pred- in povojne fotografije goriških krajev). Novi zvoniki so se zgledovali po oglejskem in beneškem vzoru in imajo poudarjene 'osnovne elemente kompozicije, to je stopnišče, zvonišče in streho' (Maks Fabiani, Akma, p. 101).

Povsem porušene cerkve so nadomestile novogradnje; med temi velja izpostaviti zlasti cerkve sv. Jurija v Ločniku, sv. Petra v Šempetru pri Gorici in Srca Jezusovega v Vrtojbi. Vse tri so zgrajene po sorodnih principih v historičnem romanskem slogu (predvojne stavbe so bile baročne) s posameznimi bizantinskimi poudarki, zvoniki so prostostoječi in sledijo prej omenjeni organizaciji, fasade so opečnate s kamnitimi vložki. V Goriškem državnem arhivu hranijo načrt šempetrske cerkve, datiran 21. maja 1928, ki nosi podpis direktorja 'Ufficio di Ricostruzione' Vicenza Quasimoda in inicialki Maksa Fabianija. Atribucijo šempetrskega načrta Fabianiju potrujejo tudi določene značilnosti risbe, ki jih zasledimo na ostalih, podpisanih načrtih, in posamezne slogovne lastnosti, ki so sorodne nedvoumno izpričanim Fabijanijevim arhitekturam.

Šempetrski načrt je morda ključ k razrešitvi avtorstva načrtov obnov in novogradenj goriških cerkva. Dela so na številnih lokacijah po bolj ali manj izpopolnjenih arhitektovih načrtih opravljala goriška gradbena podjetja in jih velikokrat tudi in situ deloma spreminjala. Obenem zasledimo pri večini gradenj kamnoseško delavnico Giovannija Battiste Novellija (1879–1965), ki je dovršila neoromanski kamniti okras in oltarje, ter slikarsko delavnico Leopolda Perca (1884–1955). Zdi se, da je ravno ta trojica umetnikov, se pravi Fabiani kot arhitekt, Novelli in Perco, izoblikovala sedanjo sliko velikega števila cerkvenih spomenikov širše Goriške dežele.