Blaž RESMAN

Bibiena in drugi arhitekti nesojenega črnuškega mostu. Quidquid fundamento non bene posito superstruxeris corruet

Dežela Kranjska je leta 1724 postavila čez Savo v Črnučah pri Ljubljani velik lesen most. Zaradi pogostih poškodb so začeli leta 1730 njegove opornike postopoma zamenjevati z zidanimi: sprva je to delal ljubljanski arhitekt Johann Georg Schmidt, leta 1733 so iz Trsta poklicali inženirja in arhitekta Giovannija Fusconija, čigar načrti za most s kamnitimi slopi so se ohranili. Leta 1740 pa se je v Ljubljani pojavil slavni arhitekt in inženir Giovanni Maria de Galli Bibiena in kranjski deželni stanovi so 27. 3. sklenili z njim pogodbo za obokan kamnit most, ljubljanskega mestnega arhitekta Candida Zullianija pa so imenovali za nadzornika zidarjev. Bibiena je do poletja narisal tri variante načrtov, izbrani osnutek pa so nameravali poslati še v aprobacijo na dunajski dvor. Arhitekt je predlagal metodo zidanja opornikov s kasoni, ki pa ji naročniki niso prav zaupali, zato so zahtevali, da njeno uspešnost dokaže s preizkusom – ta pa se ni posrečil, saj Bibieni od 6. 9. do 29. 10. 1740 ni uspelo sestaviti in izčrpati niti enega kasona. Zato so arhitekta 12. 11. 1740 odpustili. Po večkratnih prošnjah so mu 15. februarja 1741 izplačali 100 dukatov za (neohranjene) načrte mostu in za (neohranjeno) risbo castruma doloris, postavljenega za umrlega cesarja Karla VI. v ljubljanski stolnici novembra 1740.