Raffaella PICCO

Beneški arhitekt Girgio Massari in videmska cerkev Beata Vergine delle Grazie

Bazilika Beata Vergine delle Grazie v Vidmu, ki so jo od leta 1479 upravljali serviti, je bila v tridesetih letih 18. stoletja temeljito prezidana. Nekateri umetnostni zgodovinarji pripisujejo prezidavo Giorgiu Massariju, vendar za to ni pravih dokazov. Prvič: niti v cerkvenem arhivu niti v mestnih »Annales« in »Acta« ni najti nobenega dokumenta, ki bi pričal o kakršnemkoli Massarijevem posegu pri prezidavi cerkve v prvi polovici 18. stoletja. In drugič: če bi jo bil v tem času gradil Massari, ki je v šestdesetih letih v cerkvi dejansko postavil oltar Beata Vergine delle Grazie, bi ga bili serviti zelo verjetno angažirali tudi za izdelavo načrta kapele, katere gradnja se kronološko uvršča med ta dva gradbena posega. Poleg tega takšnega tlorisa, narisa in večine arhitekturnih elementov, kakršne ima Beata Vergine delle Grazie, ni najti pri drugih Massarijevih cerkvah. Iz tega sledi, da je prezidavo cerkve najbrž načrtoval kak lokalni arhitekt ali mogoče celo Andrea Camerata, avtor načrta za kapelo, Massarija pa so morda poprosili le za kak nasvet.

Po končani prezidavi cerkve so z gradbenimi deli nadaljevali, in sicer so pozidali kapelo Beata Vergine delle Grazie, v katero naj bi postavili čudodelno podobo, ki jo je deželni upravitelj za Furlanijo pl. Giovanni Emo dobil v dar od sultana v Carigradu. Na zasedanju mestnega sveta 9. septembra 1746 so obravnavali prošnjo servitov in odobrili denar za gradnjo kapele. Ohranjen je pomemben še neobjavljen dokument, namreč originalna računska knjiga za gradbena dela, ki omogoča zelo natančno rekonstrukcijo vseh gradbenih faz kapele in oltarja in navaja imena arhitektov, kamnosekov, tesarjev in kovačev, ki so pri tem sodelovali, pa tudi vrsto in izvor uporabljenih gradbenih materialov. V njej lahko preberemo, da je beneški arhitekt Andrea Camerata leta 1753 opravil dva ogleda na terenu in poslal škatlo s svojimi načrti za kapelo in za oltar, ki jih je nato mestni svet potrdil. Že leto prej si je ogledal teren tudi Giovanni Fosconi, vendar je za to dobil manjše plačilo. Na podlagi tega lahko sklepamo, da so ga prosili le za mnenje in to zaradi ugleda, ki si ga je pridobil kot avtor oltarjev v videmski stolnici.

Potem ko je Andrea Camerata poslal tudi detajlne načrte, so leta 1754 položili temelje kapele. Dve leti pozneje so že začeli graditi kupolo, leta 1759 pa so dela začasno ustavili, ker so pošla denarna sredstva.

Ime »celebre Ingegnere Massari« se v računski knjigi prvič pojavi 26. aprila 1761, ko je bil v Benetke poslan denar za načrt oltarja za kapelo. Junija istega leta se je mestni svet odločil za Massarijev predlog namesto Cameratovega, ker je bil le-ta preveč preprost oziroma premalo mogočen. Premerili so tudi oltar sv. Marka v videmski stolnici z namenom, da bi preračunali, koliko kamna bi bilo potrebnega, in ga posneli tudi v risbi, najbrž z namenom, da bi rabila kot dopolnilni model. Massarijev načrt so narisali tudi v stranskem prerezu oziroma so na podlagi njegovega načrta pripravljali načrte za izvedbena dela. Gradnja oltarja pa še dve leti ni stekla. Šele leta 1763 je »Magistrato della Sanita« dal dovoljenje, da so lahko začeli izkopavati teren za temelje. Zaključna dela na kapeli in oltarju so se začela leta 1766, končala pa zagotovo leta 1770 (zadnja v knjigi zabeležena plačila so iz oktobra leta 1769), pravočasno za prenos Marijine slike, ki so ga pospremili z veličastno svečanostjo dne 8. septembra. Massarijevo avtorstvo projekta za oltar potrjuje tudi slogovna primerjava z drugimi njegovimi deli, predvsem z velikim oltarjem cerkve Madonna delle Cendrole v Riese (Treviso, 1730). Tudi oltar v prečni ladji župnijske cerkve v Palazzolo sull'Oglio (Brescia, 1752) in rožnovenski oltar v cerkvi San Simeone Grande v Benetkah (1755) imata podobno strukturo. Lahko torej potrdimo, da se je Massari pri svojih oltarjih držal enake postavitve, ponavljajoč že preizkušene vzorce, spreminjal je le atiko.

Na podlagi vpisov plačil v računski knjigi, odločitev mestnega sveta in slogovnih primerjav je očitno, da načrta za kapelo ni napravil Massari, saj se njegovo ime pojavi šele, ko je bila praktično že končana. Po drugi strani pa lahko z gotovostjo trdimo, da je avtor načrta za tamkajšnji oltar.