Serazin AHAS 6
Helena SERAŽIN
Romarska cerkev v Logu pri Vipavi: stavbna zgodovina od 1622 do 1759
Za romarsko cerkev Marije Tolažnice žalostnih v Logu pri Vipavi je doslej v slovenski umetnostnozgodovinski literaturi veljalo, da naj bi bila skoraj v celoti zgrajena na začetku dvajsetih letih 17. stoletja. Vendar pa lahko iz dokumentov, ki jih hrani Arhiv republike Slovenije, ugotovimo, da je cerkev cesarskega beneficija v Logu svojo značilno podobo dvorane z ozkima stranskima ladjama (v 19. stoletju predelanima v kapele) in emporami nad njimi dobila šele v prvi polovici 18. stoletja.
Prvotna datacija cerkve v Logu temelji na letnicah 1619 in 1622, ki sta vklesani v zvonik in zadnjo steno prezbiterija, iz vizitacijskih zapisnikov Vicedomskega urada za Kranjsko pa je razvidno, da se ta cerkev v 17. stoletju po svoji stavbni zasnovi ni bistveno razlikovala od okoliških cerkva (glej Prilogo 1 in 2): najverjetneje je bila preprosta, enoladijska stavba s tristrano zaključenim, precej velikim prezbiterijem in enim samim zvonikom. Poleg velikega, Mariji posvečenega oltarja, je sprva imela le dva stranska oltarja (sv. Miklavža in sv. Katarine), ki sta stala ob slavoločni steni, pred letom 1687 pa je dobila še oltar Križanega (Agonia Christi): vsi štirje oltarji so imeli lesene in pozlačene oltarne nastavke.
Ker je bila zgoraj opisana cerkev premajhna, da bi mogla sprejeti številne vernike, ki so želeli prisostvovati obredom v njeni notranjosti, je beneficiat, vipavski župnik Janez Friderik Schweiger leta 1718 dal narediti načrte za novo, večjo stavbo z dvemi zvoniki, ki naj bi znotraj bila ovalne oblike in naj bi imela veliko obokanih kapel (glej Prilogi 3 in 4). Z gradnjo nove cerkve so začeli še istega leta, vendar pa je že kmalu prišlo do določenih redukcij, tako da je bila do leta 1747 zgrajena stavba na prvi pogled precej podobna goriški stolnici: imela je pravokotno dvorano z dvema stranskima hodnikoma v pritličju in emporami nad njima. Ob zvonikih sta na vsaki strani prezbiterija stali nizki poslopji, v katerih sta bili zakristija in loretska kapela. Cerkev je najbrž že od začetka v dolžino merila pet travej, pri čemer je širino zadnje v celoti zasedel po letu 1759 zgrajeni pevski kor.
Kot vir tega, za primorske romarske cerkve nenavadnega stavbnega tipa, bi lahko, poleg že omenjene goriške stolnice, služila predvsem jezuitska cerkev sv. Ignacija v Gorici, saj je vtis dvoranskega prostora, stopnjevanega s kapelami in visokimi emporami nad njimi, skoraj identičen (ladijski del goriške jezuitske cerkve je bil dokončan najkasneje do leta 1721). Razlika je predvsem v izvedbi sistema notranjih opornikov, saj le-ti zaradi nizkih in preširokih arkad v pritličju v loški cerkvi delujejo potlačeno, občutek višinskega zagona, prisoten v goriški jezuitski cerkvi, pa se zato povsem izgubi. Iz tega bi lahko sklepali, da avtor načrta za novo cerkev v Logu ni sodeloval tudi pri njeni izvedbi in da je, sodeč po modelih, ki so bili uporabljeni pri predelavi načrta, “protomagister” najverjetneje prišel iz Gorice. Njegovo ime nam ni znano, zato pa poznamo ime arhitekta.
V dokumentih se kot avtor načrta navaja takrat (1737) že pokojni stavbni mojster Martinuzzi, dvakrat pa je tudi dokumentirano plačilo 100 dukatov, ki jih je dobil med leti 1726 in 1737. Verjetnejši kot furlanski stavbni mojster Bernardino (1669–1735) je ljubljanski arhitekt Carlo Martinuzzi (ok. 1674–pred 1727), po rodu prav tako iz Furlanije. Njegova najbolj znana ljubljanska dela so neizvedeni načrt za prenovo stolnice, načrt za Rotovž, semenišče, uršulinska cerkev ter palači Strassoldo in Flödnig. Kot deželni inženir je po letu 1720 odšel v Trst, kjer je sodeloval pri gradnji Lazareta in pristaniških dokov. Naročilo za cerkev v Logu bi lahko dobil po posredovanju prijatelja kranjskega glavarja grofa Gallenberga, saj je bil Log cesarski beneficij, vendar pa bi kot deželni inženir lahko nalogo dobil tudi neposredno, podobno kot leta 1725 v Postojni. Možno je tudi, da je načrt pri Carlu Martinuzziju naročil župnik Schweiger osebno, saj je njegov brat Karel Henrik kot član Akademije operozov arhitekta gotovo poznal. Avtorstvo “kranjskega” Martinuzzija pri načrtu za romarsko cerkev v v Logu pri Vipavi nenazadnje potrjuje tudi nenavadno združevanje rimskih in beneških elementov, o katerem lahko sklepamo na podlagi opisanega načrta in končne izvedbe stavbe, saj tovrstni eklekticizem zasledimo tudi pri uršulinski cerkvi v Ljubljani.