Lavric AHAS 6
Ana LAVRIČ
Ustanavljanje umetnostnih akademij v Ljubljani na pragu 18. stoletja. Statut Academiae trium Artium in Academiae incultorum
Po zgledu tujih, zlasti italijanskih akademij so se tudi pri nas ob koncu 17. stoletja začeli združevati v posebne družbe oz. akademije izobraženci, ki so želeli z načrtno zasnovanim delom prispevati k razvoju znanosti in umetnosti v svoji domovini in jo s tem enakovredno uvrstiti med priznane kulturne dežele tedanje Evrope. V Ljubljani je že leta 1688 (1689) zaživela Dizmova bratovščina, laično združenje vodilnih znanstvenikov in javnih delavcev na Kranjskem. Iz tega kroga je leta 1693 zrasla družba delavnih, Academia Operosorum, ki je bila zasnovana kot izrazito znanstvena akademija, Janez Gregor Dolničar pa je skupaj s somišljeniki ob njej načrtoval še obsežen sistem specializiranih akademij, zlasti za posamezna področja lepih umetnosti: leta 1701 je bila za glasbeno področje ustanovljena Academia philharmonicorum, sledili naj bi ji kar dve akademiji za likovno umetnost Academia incultorum in Academia trium Artium, leta 1709 pa se jim je pridružila še Academia Emonia za besedne umetnosti.
Zdi se, da nobena od obeh umetnostnih akademij, ki ju je na pragu 18. stoletja (o)snoval Janez Gregor Dolničar skupaj s sodelavci, med katerimi je očitno najpomembnejša vloga pripadla likovno izobraženemu baronu Juriju Adamu Grimšicu, ni nikdar zares zaživela. Dokazov za njuno delovanje namreč nimamo, čeprav poznamo njuna statuta. Starejša literatura sicer navaja, da je bila risarska akademija, ki naj bi vsaj formalno res obstajala, ustanovljena že leta 1701 (potemtakem naj bi letos hkrati s filharmonično praznovala 300. obletnico) oziroma 1702, in za akademijo treh umetnosti je Janez Gregor Dolničar sam zapisal, da bo kmalu ugledala luč sveta (inter aliquos stabilita, lucem proxime expectat), a pozneje ne prve ne druge ni več omenjal, kar bi bilo precej nerazumljivo, če bi tudi dejansko delovali. Za nerealizacijo je bilo najbrž krivo tudi dejstvo, da tako kot drugod po Evropi cehi tudi v Ljubljani nedvomno niso bili posebno naklonjeni porajanju nove organizacije umetnikov, četudi jim v načrtovani obliki ni predstavljala konkurence. Dolničarju in njegovim somišljenikom je vsekakor treba priznati, da je bil njihov poskus ustanovitve umetnostnih akademij v tistem času tudi v širšem evropskem kontekstu razmeroma zgoden oz. nič zamudniški, za tedanje razmere na Kranjskem pa kljub skromni zasnovi kar ambiciozen.
Janez Gregor Dolničar je, verjetno v sodelovanju s somišljeniki, za načrtovani akademiji sestavil pravila (opremil jih je z lastnoročno narisanimi osnutki njunih simbolov: posekano deblo s kiparskim orodjem, vodnjak in sončnica), ki naj bi usmerjala njuno delovanje. Statut Academiae trium Artium, ki naj bi združevala tako umetnike kot ljubitelje umetnosti z namenom, da se pospeši razvoj slikarstva, kiparstva in stavbarstva, je zapisal v italijanščini, saj se je po italijanskih vzorih očitno tudi zgledoval in jih priredil za ljubljanske razmere. Akademska pravila so malobesedna in nadrobneje niso razčlenjena. Tako lahko iz njih razberemo le, da so bili predvideni redni sestanki članov, razstave umetniških del, tekmovanja in nagrajevanje najboljših umetnikov, nič pa ni govora o samem izobraževalnem programu. Zdi se, da naj bi se ljubljanski umetniki zbirali ob pozni popoldanski oz. večerni uri k vajam v risanju po modelih oz. po naravi, kar načrtovano akademijo približuje značaju privatnih umetnostnih krožkov v ateljeju, medtem ko jo izbrani simbol navezuje na tradicijo literarnih akademij 16. stoletja (podobne lastnosti je združevala v sebi na primer tudi bolonjska akademija). Družba “neo(b)tesanih”, imenovana Academia incultorum, katere pravila je Dolničar zapisal v nemščini, je bila namenjena le risarski izobrazbi amaterjev, torej plemenitenju njihovega duha. Eden takih ljubiteljev je bil baron Brenner (Prenner) – očitno gre za Volfa Danijela, ki je bil na začetku 18. stoletja deželni upravitelj in upravnik –, ki ga Dolničar, bržčas predvsem zaradi pomembnega družbenega položaja, postavlja za primer potencialnega zglednega pokrovitelja akademije.
Med člani Academiae Operosorum so bili vsaj Janez Gregor Dolničar (1655–1719), Janez Anton Dolničar (1662–1714), Janez Krstnik Prešeren (1656–1704), Janez Andrej Coppini (r. 1653), Janez Rudolf Coraduzzi (1663–1717), Janez Štefan Florijančič pl. Grienfeld (1663–1709), Jurij Andrej Gladič (1659–1725), Maksimilijan Leopold Rasp (1673–1742), Janez Jakob Schilling (1664–1754) in Frančišek Viljem Zergollern (1653–1710) nedvomno zainteresirani za ustanovitev likovnih akademij. Čeprav se sicer z umetnostjo niso poklicno ukvarjali, pa so skušali poskrbeti za vzgojo umetnikov in so načrtno podpirali likovno ustvarjalnost. Pričakovanja je vzbujal tudi njihov mladi rod, zlasti dva obetajoča mladeniča: Dolničarjev sin Aleš Žiga (1685–1708) se je v Perugii ob rednem študiju prava na tamkajšnji Academii Delineationis vadil tudi v risanju, pozneje pa se je izpopolnjeval še v Rimu, kjer se je poleg slikanja posvetil tudi grafiki in študiju arhitekture, a je žal že mlad umrl. Janez Jožef Zergollern (r. 1684) se je risanja učil najprej doma pri Frančišku Rembu, pozneje se je izpopolnjeval še na svojih popotovanjih od Dunaja do Portugalske, ni pa znano, kam ga je zaneslo pustolovsko življenje.
Vodilno funkcijo Academie trium Artium je kot predsednik, ustanovitelj in pokrovitelj očitno nameraval prevzeti operoz baron Jurij Adam Grimšic (1670–1757) z gradu Grimšice pri Bledu, ki se je tudi sam ukvarjal s slikanjem. Slikarstva se je učil v Rimu pri slavnem Carlu Marattiju, posvetil pa se je tudi stavbarstvu in vojaškim veščinam. Ko se je vrnil na Kranjsko, je postal sodni prisednik in cesarski svetnik, do visoke starosti pa je vodil vicedomski urad za Kranjsko. Pisal je o arhitekturnih, gradbenih in političnih temah. Akademsko predavanje Artium cultus veterum cum modernis comparatio, ki ga je pripravil za natis leta 1709, bi utegnilo biti povezano prav z umetnostno akademijo trium Artium, ki ji je kot njen pokrovitelj verjetno ponudil gostoljubje v lastni hiši. Ker se je poskus z njo izjalovil, je nemara kot nekakšno nadomestilo zanjo leta 1712 v Ljubljani odprl privatno slikarsko akademijo, o katere delovanju pa doslej ne vemo nič konkretnega. Sklepamo lahko le, da je želel v Ljubljano presaditi nekaj izkušenj svojega rimskega izobraževanja.
Priobčujem originalno besedilo statutov obeh akademij (to omogoča tudi boljšo primerjavo s tujimi akademijami), saj gre za dragocen dokument, ki kaže, da je ob operozih kulturna klima na Kranjskem dosegla evropsko raven.