Serazin/Baratta AHAS 4
Helena SERAŽIN
Kipi Pietra Baratte ne velikem oltarju goriške stolnice
Veliki oltar goriške stolnice, ki mu danes manjkata po prvi svetovni vojni odstranjena stranska portala, predstavlja Longhenovski tip tabernakeljskega oltarja z angeloma adorantoma, ki sta jima ob straneh dodana še kipa zavetnikov cerkve sv. Hilarij in Tacijan. Nastal je v času prenove tedaj še župnijske cerkve, ki jo je vodil arhidiakon Giambattista Crisai (1668–1702). Nastanek novega velikega oltarja je vezan na spremembo oltarnega patrocinija: prej je bil oltar posvečen zgoraj omenjenima cerkvenima patronoma, z ustanovitvijo beneficija Vita Gullina (Vito Gullin), s katerim je upravljal njegov nečak Vito Vicenzo Spira (1652–1705), pa je novi oltarni patron postal S. Vito.
Po Cossarjevih navedbah naj bi naročilo za novi veliki oltar dobila Giovanni (+ 1697) in Leonardo (+1697) Pacassi, njuno delo pa naj bi zaključil Leonardov sin Giovanni Stefano z izdelavo marmornatega tabernaklja. Iz računskih knjig lahko razberemo, da so z razgradnjo starega oltarja začeli že leta 1701, leto kasneje pa je bil novi oltar zgrajen že do menze. Dela je verjetno po moževi smrti vodila vdova Lucia Pacassi po že prej pripravljenih načrtih. Zaradi Crisajeve smrti 1702 je pri izdelavi oltarja prišlo do zastoja, dokler ni tri leta kasneje patronata nad njim očitno prevzel Spira osebno. Morda je ta v Benetkah izobraženi duhovnik poleg novega načrta za tabernakeljski oltar izbral tudi novega izvajalca, vsekakor pa je do naročila moralo priti še pred njegovo smrtjo 30. aprila 1705, na kar kaže račun za prevoz treh kipov iz Benetk, datiran z 12. novembrom istega leta, torej le dobre pol leta kasneje. Šlo je za kipa obeh angelov adorantov in zelo verjetno kip Vstalega Kristusa, ki krasi kupolo tabernaklja.
20. avgusta 1705 je novi goriški arhidiakon grof Filippo Strassoldo z Lucio in Giovannijem Pacassijem sklenil pogodbo za izdelavo marmornatega tabernaklja, ki bi moral biti izdelan v enem letu. Giovanni je z delom začel po 29. septembru istega leta, ko mu je bilo izplačanih prvih 100 ongaro(v) iz Spirovega volila goriški župnijski cerkvi za novi oltar. Giovanni je sledil sicer v Furlaniji zelo razširjeni tabernakeljski shemi oltarja s parom angelov adorantov ter sliko cerkvenega patrona, obešeno na steni prezbiterija za njim; v primeru goriške cerkve gre za fresko Poveličanje sv. Vida, patrona glavnega oltarja, ki naj bi jo po Spirovem naročilu naslikal goriški slikar Antonio Paroli (1688–1768), vendar verjetno šele po vrnitvi iz Benetk, torej v času, ko njegovo delovanje doslej še ni dokumentirano. Pogodba za tabernakelj je bila izpolnjena s skoraj enoletno zamudo 16. februarja 1707, pet dni kasneje pa je tabernakelj na oltar namestil capo mastro Giovanni Torre, ki je že dve leti prej na menzo namestil oba angela. 27. aprila 1707 je bil za vratca tabernaklja plačan zlatar Giovanni Battista Manneti, 19. julija pa kovač Matej Herzog za ključavnico na njih. Giovanni Pacassi je bil dokončno izplačan 6. julija 1707, v dokumentu pa mojster potrjuje prejem 100 ongarov, v njegovem imenu nakazanih 330 lir kiparju v Benetkah ter še dodatnih 500 florinov, iz česar sledi, da so bile tudi male plastike, ki krasijo tabernakelj, naročene v neki beneški delavnici, morda v isti, ki je izdelala tudi velike kipe. Po določilu komisije v sestavi Pasquale Lazzarini in Gianbattista Toffoletti, ki je pregledala njegovo delo, je Giovanni dobil še dodatno plačilo 11. oktobra istega leta. Tri leta kasneje je sledilo še naročilo kipov obeh zavetnikov cerkve, sv. Hilarija in Tacijana, s tem pa je bil veliki oltar goriške stolnice zaključen.
Že omenjeni račun za prevoz treh kipov iz Benetk vsebuje tudi ime njihovega avtorja, ki pa ne pripada nobenemu od do sedaj v strokovni literaturi navedenih članov družin Pacassi in Zulliani, temveč gre za delo beneškega kiparja carrarskega rodu Pietra Baratto (1668-1729). Da gre v resnici za v njegovi delavnici nastala dela, pokaže že bežna stilna primerjava goriških angelov adorantov z npr. angeloma na Marijinem oltarju v samostanu v Follinu (1700) ter skoraj istočasno z goriškima nastalima angeloma v Fratta Polesine (1704). Tudi kipa sv. Hilarija in Tacijana, naročena leta 1710, bi po primerjavi z Barattovimi kipi, svetnikoma na oltarju sv. Ane ali skoraj sočasno z goriškima nastalima kipoma sv. Janezom Krstnikom in sv. Peterom na glavnem oltarju cerkve S. Maria dei Battuti, ter deli, nastalimi po vrnitvi iz Rima, kot sta sv. Avguštin (1720) v S. Stae v Benetkah, in sv. Ignacij Loyolski (1723–26) v beneški jezuitski cerkvi, lahko uvrstili v Barattovo delavnico. Čeprav je Pietro Baratta znan predvsem po svojih beneških delih, med njimi so najslavnejši kipi za spomenik družine Valier v cerkvi SS. Giovanni e Paolo, ter delih za dvor ruskega carja Petra Velikega, pa ne gre zanemariti dejstva, da je dobival naročila tudi iz Furlanije, o čemer priča že omenjeni oltar v S. Maria dei Battuti ter naročilo furlanske plemiške rodbine Manin za videmsko stolnico in da je očitno imel tudi stike s sosednjo goriško deželo. Ali je naročilo za goriške kipe prišlo iz Pacassijeve delavnice ali pa gre za neposredno naročilo Vita Vicenza Spire, bo zaenkrat ostala neznanka; pomembnejše je dejstvo, da so bili kipi za tako prominenten oltar naročeni v Benetkah, tedaj že uveljavljenem kiparskem centru, ter da so bila takšna naročila očitno stalna praksa goriških klesarskih delavnic.