Klemencic AHAS 2
Matej KLEMENČIČ
Giovanni Marchiori v Rovinju
Med deli beneškega kiparja Alviseja Tagliapietre in njegove delavnice v cerkvi sv. Evfemije v Rovinju se običajno omenjajo tudi kipi na oltarju sv. Zakramenta, ki pa z njegovim osebnim slogom nimajo prav nič skupnega. Kot je ugotovil že Giuseppe Biasuz in pred kratkim potrdil še Simone Guerriero, sta stoječa angela adoranta na tem oltarju delo nekega bolj klasicistično usmerjenega kiparja, ki pa je do sedaj ostal anonimen.
V knjigi izdatkov Bratovščine svetega Zakramenta, ki se je ohranila za čas od konca leta 1739 naprej, se omenja le beneški kamnosek Girolamo Laureato iz beneške župnije S. Leonardo. Že v prejšnjem stoletju so tega kamnoseka navajali kot avtorja projektov za vse tri oltarje v prezbiteriju rovinjske cerkve, skupaj z Alvisejem in Ambrogiem Tagliapietro kot izvajalcema. Vendar v že omenjeni Knjigi izdatkov avtor kipov ni posebej naveden in tako lahko ugotovimo le, da je bil oltar pretežno dokončan konec leta 1739. Že naslednje leto sta prvič izrecno omenjena tudi oba angela, ki sta takrat očitno že stala na oltarju.
Oba velika angela lahko primerjamo z deli nekega drugega beneškega kiparja, Giovannija Marchiorija, še posebej s kipi, ki jih je naredil pred letom 1740, in sicer s Sv. Servolom in Sv. Sebastijanom iz istrskih Buj ter s Sv. Aleksejem Falconierijem in Sv. Julijano Falconieri iz Fratta Polesine. Vsi štirje so podpisani in so nastali v letih 1737 in 1738 ter nudijo prepričljive primerjave tako za konstrukcijo teles, oblikovanje obrazov in las kot tudi za modelacijo draperij rovinjskih angelov.
Po 1740 se je Marchiorijev osebni slog močno spremenil, tako da novih draperij s starejšimi deli ne moremo več primerjati, lahko pa pri mlajših delih rovinjskima angeloma najdemo prepričljive vzporednice pri idealiziranih obrazih (prim. Davida in Sv. Cecilijo v beneški cerkvi San Rocco in Venerino glavo iz Museo Civico v Trevisu). Med mlajšimi deli pa najdemo tudi tri tipološko primerljive kipe: Angela Oznanjenja iz župnijske cerkve v Melu pri Bellunu, ki ga je Marchioriju pripisal Semenzato, ter dva angela adoranta, oba podpisana, z glavnega oltarja cerkve Sant’Ambrogio di Fiera v predmestju Trevisa (okrog 1746). Prav eden od slednjih je izredno blizu desnemu rovinjskemu angelu, seveda upoštevajoč spremenjeni slogovni izraz kiparja. Na podlagi teh primerjav lahko oba angela z oltarja sv. Zakramenta iz rovinjske cerkve sv. Evfemije z gotovostjo pripišemo Marchioriju. Skupaj z ostalo kiparsko dekoracijo oltarja, ki je očitno delo istega kiparja (ob tem, da sta dva angela v atiki morda delavniško delo), predstavljata pomembno obogatitev Marchiorijevega opusa pred spremembo njegovega osebnega sloga.
Zaradi pomanjkanja dodatnih arhivskih virov je v tem trenutku nemogoče natančno razjasniti način Marchiorijevega sodelovanja pri opremljanju rovinjske cerkve. Kiparju bi lahko naročilo priskrbel kamnosek Girolamo Laureato, ki je deloval v isti beneški župniji. Vendar pa se je v rovinjskem kapiteljskem arhivu ohranila tudi drobna notica, ki potrjuje neposredne stike Marchiorija z Bratovščino sv. Zakramenta. V že omenjeni knjigi izdatkov je zapisano, da je 11. novembra 1739 za eno od kanonskih tabel bratovščinskega oltarja na podlagi računa prejel 16 lir prav Signor Zuanne Marchiori in Venetia.