Lavrič AHAS 2
Ana LAVRIČ
Likovna oprema ljubljanskega jezuitskega kolegija
Ljubljanski jezuitski kolegij je 1774, komaj leto dni po razpustu reda, pogorel. Od njegove bogate likovne opreme je ostala le skromna likovna ostalina: 4 slike Ignacija Loyolskega, 2 Frančiška Ksaverja (vseh 6 danes pri ljubljanskih uršulinkah) in veliko platno Jezus nasiti pettisočglavo množico iz nekdanjega refektorija (danes pri ljubljanskih frančiškanih), signirano in datirano (1747) delo Valentina Metzingerja. Za rekonstrukcijo notranje podobe redovne hiše je poveden zlasti inventarni popis, ki ga je ob zatrtju kolegija 1773 sestavila posebna komisija; v njem navaja nad 200 slikarskih del in stopniščne oltarčke, posvečene Mariji in jezuitskim svetnikom. Zelo dragoceni so tudi podatki v redovnih arhivskih dokumentih, ki leto za letom poročajo o umetnostnih pridobitvah. Med največje pridobitve ljubljanskega kolegija je mogoče šteti novo opremo biblioteke, ki jo je leta 1722 po svoji zamisli vodil učeni jezuit Carel Enders. Slike Kristusa, Marije (sedež modrosti) in 14 zastopnikov teoloških in svetnih (pozitivnih) znanosti so bile premišljeno prilagojene namembnosti prostora. Poudarjale so pomen znanosti, vendar so jo razlagale v krščanskem kontekstu s poudarkom, da je vir vse modrosti Kristus sam. Svojo knjižnico so jezuiti nedvomno uredili z namenom, da bi tekmovala z biblioteko operozov (sedanjo semeniško knjižnico), ki jo je le leto pred njimi, torej 1721 skupaj s sinom Rafaelom poslikal sloviti mojster Giulio Quaglio. Od te se je jezuitska delno sicer razlikovala v konceptu okrasitve, vendar po odličnosti gotovo ni zaostajala za njo. Najobsežnejši okras je kolegij pridobil v štiridesetih letih 18. stoletja, ko so hodnike opremili z upodobitvami jezuitov, refektorij pa s slikami, vsebinsko primernimi namembnosti prostora, in z novo katedro.