Ana LAVRIČ

Delo avstrijskega slikarja Johanna Carla von Reslfelda za Slovenijo

Slikar Johann Carl von Reslfeld se sicer uvršča med vodilne avstrijske slikarje svojega časa, vendar ga je domača umetnostnozgodovinska stroka začela boj sistematično raziskovati šele v zadnjem desetletju. Leta 1993 ga je na salzburški univerzi v obsežni in izčrpni disertaciji z naslovom Der Garstener Stifts-Hof-Maler J. C. von Reslfeld (ca. 1658–1735). Gemälde und Druckgraphiken predstavil Erhard Koppensteiner.

S svojim čopičem je Reslfeld obvladoval predvsem Gornjo Avstrijo, srečamo ga tudi v Spodnji Avstriji, na Salzburškem, Štajerskem in na Bavarskem, pričujoči prispevek pa kaže, da je segel tudi na Slovensko. Ker je bil umetnik, domnevno rojen v mestu Schwaz na Tirolskem, ki je nekoč slovelo po rudniku srebra in bakra, po svoji umetniški dejavnosti povezan s pomembnima železarskima središčema Steyr in Eisenerz, je zelo verjetno, da moremo prav v povezavah rudarskih centrov iskati vzrok za naročilo, ki se veže na slovensko ozemlje. Gre za Idrijo, ki je bila svetovno znana po rudniku živega srebra. Omeniti velja, da so bili med zadružniki prvih rudarskih družb podjetniki iz Gornje Avstrije in Salzburškega. Leta 1580 je bil rudnik podržavljen. Sčasom se je na njegovo območje naselila močna kolonija nemško govorečih priseljencev; le-ta pa tudi vodstveno osebje pri rudniku je tako zaznamovalo rudarsko Zgornjo Idrijo, da so jo za razliko od Spodnje, »slovenske«, imenovali kar »nemška Idrija« (Idria Theotonica oz. Deutsch-Idria). Po proizvodnji živega srebra in cinobra je Idrijo prekašal le španski Almadén. S kvalitetnim cinobrom, kakršnega je pri svojem slikanju rad uporabljal Reslfeld, so Idrijčani takorekoč dvesto let zalagali ves svet, pozneje pa so ob holandski in beneški konkurenci začeli izgubljati trg.

Samozavest rudarskega središča se je pokazala v ambiciozni izbiri tedaj slavnega umetnika. V Idriji naletimo kar na dve oltarni podobi, ki pričata za Reslfelda. Avtorstvo ene je nesporno, saj jo je slikar signiral in datiral, za drugo govore slogovne analogije. Na prvi pogled podobi sicer ne kažeta očitne sorodnosti, še posebej, ker dajeta različen barvni vtis, a natančnejša analiza na obeh razkriva enake karakteristične podrobnosti. Avtorsko izpričana slika, ki jo je umetnik naslikal za cerkev Svete Trojice (ta stoji na kraju, kjer je bilo najdeno živo srebro), predstavlja Marijino kronanje po vzoru italijanskih prototipov. Na sliki prevladuje ultramarin, zastopana pa je tudi bela, torej oba draga pigmenta, ki kažeta, da v Idriji z denarjem niso skoparili. Slikar je podobo signiral in datiral: J: Carl V: Reslfelt./ F. 1703. Napis na podobi je ob restavratorskih posegih odkril restavrator Izidor Mole in o tem objavil v Idrijskih razgledih kratko poročilo, a slikar mu je kljub razkritemu imenu ostal neznan, v umetnostnozgodovinski stroki pa je notica ostala brez odmeva. Precej bolj beneško kot prva deluje slika iz cerkve sv. Antona Padovanskega, ki kaže svetnika v prizoru vizije Deteta Jezusa. Cerkev so Idrijčani na pobudo in s sredstvi rudniškega predstojnika Casparja Lichtenheimba začeli graditi leta 1678, slika pa je bila, po slogu sodeč, najbrž nnaročena še pred iztekom 17. stoletja, saj ustreza značilnostim, ki jih v slikarjevem opusus do okrog leta 1700 ugotavlja Erhard Koppensteiner. V svetlobni in barvni obravnavi ter v nekaterih detajlih je viden očiten vpliv umetnikovega beneškega šolanja v delavnici Carla Lotha. V slikarjevih delih ji je mogoče najti dovolj analogij. Fizigonomija figur je tipično Reslfeldova. Posebej karakteristične so anglelske figure z velikimi očmi, visokim čelom, širokimi ličnicami in globoko nazaj pomaknjenimi uhlji, olepšane s košatimi valovitimi lasmi. Podoba razkriva tudi za umetnika značilen »horror vacui«. Obe idrijski sliki sta nastali v Reslfeldovi najbolj ustvarjalni dobi (ki jo Koppensteeiner postavlja med leta 1688–1715), v kateri je s podobami iz Vöcklabrucka (tik pred koncem 17. stoletja) dosegel svoj umetniški vrh. Nedvomno ju smemo uvrstiti med slikarjeve najboljše dosežke.