Harald TESAN

Picassovo soočanje z Michelangelovo umetnostjo je bilo doslej deležno le malo pozornosti. Pričujoči prispevek poskuša revidirati genezo Picassovega predkubističnega dela. vodilni motiv nenehnega uničevanja normativne klasike, ki je, kakor je znano, postal zaščitni znak španskega umetnika, se iz zornega kota Picassove recepcije Michelangela pokaže v novi luči.

Prvi del članka se teme loteva tekstno-kritično. izkaže se, da napovedujejo Picassove popularne izreke že umetnostnoteoretične razprave 16. stoletja, ki so se vnele še za Michelangelovega življenja in niso obravnavale nič manj kakor moderni problem svobode umetnosti. Tudi literarna topika, ki jo je utemeljil Vasari in ki je živela naprej v literaturi genijev 19. in 20. stoletja, je označevala umetnika kot samozadostnega alter deus, ki preizkuša svojo vsemogočnost v novem stvarjenju kozmosa. primer pisanja Andréja Malrauxa ni edini, ki zastavlja vprašanje, ali si ni Picasso že v zgodnjih letih pomagal z michelangelovskim izraznim načinom, da bi si v francoskem okolju ustvaril profil avantgardnega umetnika.

Drugi del zato zasleduje Michelangelov vpliv na Picassovo slikarstvo in kiparstvo do Avignonskih gospodičen. Že v modrem obdobju se kot posrednika izkažeta El Greco in Auguste Rodin, preko katerih je Picasso spoznal Michelangelovo umetnost v “moderno” predelani obliki. Ključni položaj pripada ženskam, ki se češejo. Nad primitivizmom navdušeni raziskovalci Picassa so hoteli v t. i. obdobju Gósol in tik po njem nastala dela razlagati pretežno z vplivi iberskega kiparstva, namesto tega pa se izkaže, kako so Picassa v odločilnem letu pred Avignonskimi gospodičnami fascinirale poze, telesni kanon in geste Michelangelovih figur. Picasso se je na Michelangelovo atletsko ekstazo očitno premišljeno navezal, kajti v protislovnem kontrastu gracilnega jezika kretenj in okornih telesnih proporcev aktov iz leta 1906 se izpolnjuje heroični postulat umetnikove svobodne odločitve.

Tretji del konfrontira pregled umetnostnokritičnih diskusij in slikovno-umetniške produkcije. Jasno postane, da je Picasso že zgodaj in zelo usmerjeno deloval kot umetnostnozgodovinski ikonoklast. Preko svojih pesniških prijateljev je prišel v stik z najrazličnejšimi teorijami o avtonomiji umetnosti, predvsem preko kritikov iz vrst francoskih simbolistov, ki so se navduševali za romantično figuro Espana negra. Picasso si je prisvojil psihologizirajočo retoriko o furor hispanicus in jo obetavno prepletel z Michelangelovo terribilità.

Michelangelo, ki velja za zmagovalca nad renesanso in utemeljitelja baroka, se je tako izkazal kot idealni zaveznik v titanskem boju proti klasicistično obvladovani akademski konvenciji in za brezpogojno subjektivno doživljanje. V slikarstvu izkazana “skulpturalna” prevlada oblike nad barvo je bila pri tem odločilen dejavnik, ki ga je Picasso v svojem tekmovanju s fauvisti zavestno vkalkuliral.