Monika OSVALD

Grof Rudolf Coronini Cronberg (1731–1791) je po študiju na dunajski plemiški akademiji Theresianum uspešno nastopil diplomatsko kariero, toda zaradi nenadne očetove smrti leta 1754 se je kot prvorojenec moral vrniti na posestvo v Kojskem. Tu je dal med letoma 1765 in 1768 na mestu dotrajane gotske predhodnice zgraditi poznobaročno cerkev, kasneje je poskrbel še za njeno bogato notranjo opremo (veliki oltar Francesco Bensa, platna Sebastiano Giuseppe Devita). V Zgodovinskem arhivu Goriške province (Archivio Storico Provinciale di Gorizia) hranijo tako imenovani Tretji urbar (ASPG, Manoscritti, n. 241, Terzo Urbario delle Locazioni di carte 280 dico 280. 1764. 1765), neke vrste dnevniški zapis, kamor je kojščanski grof beležil vse pomembne dogodke ter prepisoval korespondenco in pogodbe. Tako se je ohranil prepis pogodbe s stavbnim mojstrom Saverijem Giannijem (z dne 11. julija 1764), v kateri so natančno opisana predvidena dela. Coronini je pod prepis pogodbe prerisal tudi načrtovani tloris, ki se povsem ujema s kasnejšo realizacijo. 

Kljub navdušenju ob začeti novogradnji je bilo leto 1764 za grofa tragično, saj sta mu umrla kar dva otroka. Coronini je žaloval zlasti za prvorojenko Marijano Jožefo, ki jo je pokopal v karmeličanski cerkvi na Kostanjevici. Nagrobni spomenik (kot je razvidno iz Tretjega urbarja, ga je izdelal Francesco Bensa) je grof kasneje vzidal v kojščanski grad in med razvalinami lahko še danes prepoznamo njegov obris in preberemo pretresljivi latinski napis.

Ker se je po smrti otrok Coronini zavedal, da bodočim rodovom njegovega spomina ne bodo ohranjali direktni potomci, je svoje kojščansko posestvo (zlasti grad in cerkev) počasi preoblikoval v neke vrste spominsko obeležje v čast svoje rodbine in seveda sebe samega. Kopičil je portrete svojih prednikov (omenimo le marmorni prostostoječi kip Janeza Krstnika Coroninija v kojščanski cerkvi), postavljal napisne plošče. Celoto je zaokrožil še park, ki je zaradi izjemnega razgleda veljal za enega najlepših na Goriškem; v njegovih gajih so se leta 1782 zabavali akademiki Rimsko-soške arkadije.

Kljub vsem grofovim prizadevanjem je kojščansko posest kasneje doletela zla usoda in zabrisala skoraj vse spomine na njene zlate čase. Grad je za vedno izgubljen, cerkev potrebna popravila. Obnovljena cerkev in vsaj skromna spominska soba grofa Coroninija bi lahko veliko pripomogli k obujanju bogate kulturne zgodovine Goriških Brd.