Helena SERAŽIN

V Arte Veneta je l. 2001 Luca Mattielo objavil sedem risb iz zbirke Muzeja Correr v Benetkah in jih pripisal beneškemu arhitektu Giorgiu Massariju (1687–1766). Risba z inventarno številko M9667 kaže oltar, ki se po arhitekturni zasnovi in kiparski dekoraciji očitno zgleduje po oltarju sv. Antona v beneški cerkvi Frari, delu arhitekta Baldassareja Longhene (1597–1682). Massari je za oltarno pallo predvidel figuralni relief z ovalnim okvirjem za sliko. Reliefu na risbi skoraj identičen, le zrcalno obrnjen marmornat relief s kompozicijo angelov, ki nosijo okvir za sliko, najdemo na Massarijevem oltarju v kapeli Beata Vergine delle Grazie v istoimenski romarski in servitski samostanski cerkvi v Vidmu.

Arhitekt je poslal načrt za oltar s čudodelno Marijino ikono v Videm leta 1761. Prvotni načrt oltarja je skupaj z načrti za novo kapelo B. Vergine delle Grazie leta 1753 pripravil arhitekt Andrea Camerata, vendar se je zdel mestnemu svetu, ki je gradnjo financiral, preveč preprost in neprimeren za okras novozgrajene kapele, zato ga je 3. junija 1761 sklenil zamenjati z Massarijevim. Zaradi pomanjkanja denarja je bil oltar postavljen šele pet let kasneje. Arhitekturni del oltarja so izklesali domači kamnoseški mojstri Francesco Zulliani-Lessano ter Nicolò in Pietro Toffoletti, kiparski okras pa je bil naročen v Benetkah.

Oltar B. Vergine delle Grazie predstavlja višek razvoja Massarijevih stebrnih oltarjev z enojno atiko, ki jim lahko sledimo od velikega oltarja v cerkvi S. Maria della Pace v Brescii (okoli 1720) preko oltarja sv. Križa v kapeli frančiškanskega samostana na Badiji pri Korčuli (1723) do velikih oltarjev v župnijskih cerkvah v Riese (1730) in v Villanovi (1740). Poleg vpliva Longhenovega oltarja v Frarih so zlasti očitni rimski vzori Gabrieleja Valvassonija (1683–1761) in Francesca Borrominija (1599–1667).

Reliefni okvir z motivom angelov, podoben videmskemu, je Massari namenil že oltarni sliki Giambattista Piazzette (1682–1754) Sv. Dominik v beneški dominikanski cerkvi Gesuati, izdelal pa ga je kipar Giovanni Maria Morlaiter (1699–1781) leta 1739. Pri tem se je verjetno zgledoval po starejšem nerealiziranem načrtu Antonia Gasparija za oltar kapele S. Domenico v baziliki SS. Giovanni e Paolo v Benetkah, le da je figure dinamičneje razporedil. Morlaiterjev relief je izdelan skoraj polnoplastično, medtem ko je videmski relief plitvejši in kjub podobni kompoziciji bolj klasicistično umirjen.

Čeprav podatka o avtorstvu videmske palle v računskih knjigah ni najti, jo lahko po stilnih primerjavah pripišemo beneškemu kiparju Giuseppeju Bernardiju (1694–1774). Izdajajo ga drobno in plitvo gubanje oblačil, rahlo priprte oči in zadržani nasmeški večjih angelov – zapuščina, ki jo je prevzel od strica Giuseppeja Torettija (1664–1743). Videmskim najbližja sta angela z Massarijevega tabernakeljskega velikega oltarja stolnice v Asolu, ki ju je Bernardi izklesal po letu 1747. Podoben notranji mir in občutenje draperije ter eleganco pa lahko zasledimo tudi na levem angelu oltarja blaženega Ivana Trogirskega v Orsinijevi kapeli stolnice v Trogirju: plastika tega oltarja iz 1738 velja za eno zadnjih Torettijevih lastnoročnih del, vendar je levi angel verjetneje Bernardijevo delo. Če primerjamo videmski relief s drugimi Massarijevimi naročili Bernardijevi delavnici, ugotovimo, da je po oblikovanju figur in draperije bližji kiparjevim zgodnejšim delom iz štiridesetih let 18. stoletja, ko se je še naslanjal na Torettijeve vzorce, zato je verjetno, da je tako pomembno in zahtevno naročilo Bernardi v celoti izdelal sam, brez pomoči delavnice.

Uganka ostajata kipa svetnic na atiki videmskega oltarja, ki očitno nista Bernardijevo delo, težko pa bi ju pripisali tudi njegovi delavnici, saj kvalitetna izvedba kaže, da gre za zrelo delo že formiranega kiparja. Kot v les vdolbene gube vrhnjega oblačila, katerih robovi so izrazito poudarjeni, so zelo podobne gubanju, ki ga je pri svojih kipih sv. Janeza Krstnika in Marije z detetom za cerkev S. Marcuola v Benetkah (1729–35) uporabil beneški kipar Gaetano Susali (okoli 1696–1779), pri vseh treh svetnicah pa lahko opazimo tudi enak princip razporejanja gub na prsih in skoraj grško antični obraz. Atribuciji kipov Susaliju oporeka le dejstvo, da iz ohranjenih dokumentov ni videti, da bi bil kipar po letu 1736 še aktiven.

Oltar na risbi v Muzeju Correr zaradi prevelikih dimenzij gotovo ni bil predviden za kapelo B. Vergine delle Grazie, figuralno kompozicijo reliefnega okvirja za sliko pa je Massari očitno naknadno porabil za videmski oltar. Zato lahko nastanek risbe postavimo v čas pred letom 1761. Risba je pomembna tudi kot dokaz, da Massari ni bil odgovoren le za načrt arhitekturnega dela oltarja, temveč tudi za zasnovo figuralnega okrasja in s tem oltarja v celoti, iz dogajanja okoli velikega oltarja dominikanske samostanske cerkve v Pordenoneju pa je razvidno, da je imel arhitekt pomembno vlogo tudi pri izbiri kiparja; tako z Bernardijem kot s Susalijem je namreč Massari že pred izvedbo kiparskega okrasja za oltar B. Vergine delle Grazie pogosto sodeloval.