Quinzi AHAS 2

Alessandro QUINZI, 

Cerkev sv. Martina v Avčah in umetniška naročila grofa Lenarta na Goriškem

Srednjeveška cerkev sv. Martina v Avčah v Soški dolini, ki je srečno prestala vihro prve svetovne vojne, hrani v prezbiteriju pomemben ciklus fresk. Prav slikarki okras je pritegnil pozornost italijanskih umetnostnih zgodovinarjev, predvsem Antonia Morassija in Andrea Moschettija, med slovenskimi riziskovalci pa so o cerkvi pisali France Stelč, Ivan Komelj in Emilijan Cevc. Cerkev je bila deležna nove pozornosti v okviru razstav Golika v Sloveniji v Narodni galeriji v Ljubljani in Gotske cerkve v Posočju in Goriških Brdih v Gorici, medtem ko je avtor pričujočega članka uokviril arhitekturno zasnovo prezbiterija v odvisnost in spiritua libus od benediktinskega samostana v Rožacu (Rosazzo - Italija). Urbar tega samostana iz leta 1538 prinaša tudi povzetek notarske listine z dne 13.01.1495, v kateri sta rožaški opat Pietro Dandolo in zadnji goriški grof Lenart določila medsebojne pravice glede cerkve sv. Martina. Iz tega povzetka tako izvemo, da je bil v Avčah ob času sklenitve akta že dokončan prezbiterij, da je pravica izbire in predstavitve duhovnika pripadala grofu in končno, da je cerkev postala kaplanija. Notarski akt, čeprav se je ohranil le v povzetku, predstavlja torej termin ante quem za izgradnjo prezbiterija, medtem ko lahko velja za termin post quem leto 1490, ki ga navadno navajajo za leto ustanovitve samostojne župnije. Grof Lenart je pri izgradnji novega prezbiterija imel odločilno vlogo, saj si je pridobil jus praesentandi, bil pa je tudi naročik poslikav, kot nam dokazuje freska Sv. Lenart s prosilcem. Sredi prizora stoji celopostavno upodobljen opat sv. Lenart, ki osvobaja iz okovov klečečega in prosečega vernika, v katerem lahko prepoznamo skriti portret grofa. Še dobro vidni so namreč dolgi svetli lasje, ki mu padajo na ramena. Prav ta, neke vrste modna značilnost karakterizira vse upodobitve grofa Lenarta, ki so nastale v Lienzu v času njegovega življenja, in to razpoznavno značilnost je uporabil tudi avški mojster, od katerega bi sicer težko pričakovali portretno verodostojnost. Na osnovi tega »stalnega atributa« je Mainrad Pizzinini prepoznal grofa tudi v enem izmed kraljev na freski Pohod sv. Treh kraljev (1470-80), ki je naslikana v severni stranski ladji župne cerkve sv. Andreja v Lienzu.

V ozadju omenjenega prizora Sv. Lenart s prosilcem je naslikano še obzidje, za katerim se dviga štirioglata utrdba: naslikan je goriški grad, saj je izrazito podoben gradu na goriškem pečatu. Tega je Božo Otorepec okvirno datiral v drugo polovico oz. v zadnja desetletja 14. stoletja in v njem prepoznal »precej realistično sliko tedanje Gorice« . Med gradom na freski in »pečatno podobo« zasledimo tudi nekatere pomenljive spremembe, ki jih lahko zopet pripišemo pobudi zadnjega goriškega grofa. Lenart je namreč sam vladal grofiji od leta 1462 vse do smrti leta 1500, torej prav v času, ko so plemiči prenavljali svoje gradove v bolj udobna bivališča. Niti ne moremo zanemariti dejstva, da je bil oženjen s Paolo Gonzaga, ki se je v alpsko grofijo preselila iz renesančnega dvorca v Mantovi. Podoba gradu, kakršen je bil videti v začetku devetdesetih let 15. stoletja, se tudi vključuje kot novo in pomembno pričevanje o njegovi ikonografiji.

Sv. Lenart tako rešuje iz okovov ne le grofa, temveč grofijo samo: a iz katere »sužnosti«? Najprej iz turške nevarnosti, saj je grof dal obnoviti cerkev, ki so jo, sodeč po članku Štefana Kociančiča, leta 1478 oskrunili in opustošili Turki. Globlji pomen upodobitve pa smemo iskati v sporih z Beneško republiko. Pomorska in evropska velesila je namreč v primerjavi s Turki predstavljala bližnjega in nevarnejšega sovražnika, ki je neprikrilo hlepel po ozemlju goriške grofije. Grof Lenart se je s pravico izbire in predstavitve kaplana dejansko osvobodil izpod nadzora benediktinske opatije v Rožacu, ki so jo vodili opati beneškega rodu. V križni asociaciji med imenom svetnika in grofa ter med svetim menihom, h kateremu so se obračali jetniki, in opatijo v Rožacu izzveni prizor kot ironičen posmeh Beneški republiki.