Cevc AHAS 5

Emilijan CEVC
 
Rekatolizacijske freske v Šentjuriju na Dolenjskem
 
Vas Šentjurij na Dolenjskem se omenja v virih prvič leta 1341, – “in monte s. Georgii”, njena cerkev pa je, kot podružnica fare Mirna Peč, nastala že v drugi polovici 12. ali v začetku 13. stoletja. Ladja je še romanska, gotika pa je v 14. stoletju romansko apsido zamenjala s tričetrtinsko zaključenim prezbiterijem. Okoli 1640 so odbili rebra križnega oboka in njihov nekdanji potek nakazali z grebeni iz ometa. Tedaj so prezbiterij tudi poslikali (na suhi omet); v 19. stoletju so slikarijo prebelili. V zadnjem času jo je spet v celoti odkrilo dleto restavratorjev.
 
Prezbiterij je poslikan od temena oboka do tal. Na jugovzhodni zaključni steni je upodobljen Kristus na Oljski gori v konvencionalni, okoli 1500 dozoreli maniri, na severovzhodni steni pa je upodobljeno Češčenje sv. Evharistije, ki pa je sestavljeno iz več motivov: zgoraj prestoluje na balonastih oblakih Kristus z vladarskim jabolkom v roki, trije, delno zakriti apostoli ob njem pa spominjajo na Spremenjenje na gori. Ob strani kaže na Kristusa Bog Oče – “to je moj ljubljeni Sin”. Pod Kristusom drži večji angel monštranco s hostijo v spremstvu citata iz hvalnice “Lauda Sion …”: ECCE PANIS ANGELORVM, FACTVS CIBVS VIATIONEM (sic!). V spodnjem delu časti sv. Rešnje telo skupina stoječih in klečečih vernikov. Pod sliko Oljske gore je v pravokotnem okvirju latinski evangeljski citat po Mateju 26, pod Češčenjem Evharistije pa po Mateju 25. V napisih je več ortografskih pomot.
 
Ob slavoloku zavzema dve obočni polji prizor Marijinega Oznanjenja, v drugih so naslikani sedeči evangelisti z atributi. Vse praznine na oboku, stenah in v okenskih špaletah pokriva fantastična rastlinska ornamentika, značilna za čas prve polovice 17. stoletja.
 
Motiv Oljske gore je pravo “znamenje časa”, veljavno za katoličane in za protestante: kakor se Kristus odloča za izpolnitev Očetove volje, tako se tudi verniki obeh konfesij odločajo v duhovni stiski. Češčenje Evharistije pa je odgovor na luteransko tajenje, da je pod podobama kruha in vina stalno navzoče Kristusovo telo, pri njih velja transsubstanciacija samo v trenutku “Večerje”, ko vernik spremenjena kruh in vino prejme; maša jim nič ne pomeni.
 
V drugi polovici 16. in v prvih decenijih 17. stoletja je namreč tudi slovenske dežele zajelo luteranstvo, posebno še v mestih in trgih, na podeželju pa ga je – zaradi gmotnih koristi – pospeševalo plemstvo okoliških gradov, v Šentjuriju npr. gradu Hmeljnik. Ljudstvo je bilo že brez verskih težav podivjano in zmedeno – naravne nesreče, turški napadi, kmečki upori, nravni razvrat duhovščine, vraževerstvo, zdaj se je pridružila še “nova vera”. V sosednjih župnijah so župnikovali pastorji, cerkve so bile brez maš, Novo mesto je bilo poluteranjeno. Leta 1636, ko je protestantizem že usihal, je zasedel župnijo Mirna Peč jezuitsko vzgojeni župnik Tomaž Paupertas, doma iz Ribnice, kraja, kjer so tržani leta 1620 do smrti pretepli katoliškega kaplana Jurija Paupertasa, najbrž brata ali vsaj sorodnika mirnopeškega Tomaža, v katerem je ta dogodek še bolj utrdil katoliško prepričanje. Iz rekatolizacijske vneme je predelal tudi cerkev sv. Jurija in oskrbel poslikavo prezbiterija. Slike niso versko bojevite in ne zasmehujejo nasprotnika, pač pa so teološko dogmatično podprte. Kot pristaš Tridentinuma je Tomaž še posebej poudaril pomen Evharistije, kar je naročal tudi koncil.
 
Neuki slikar je po naročnikovi volji komponiral svoje podobe po lesorezih v Kanizijevem Katoliškem katekizmu, ki ga je po želji ljubljanskega škofa Tomaža Hrena, vnetega rekatolizatorja, prevedel jezuit Janez Čandik; izšel je leta 1615. Slika Češčenje Evharistije je sestavljena iz detajlov več lesorezov, zlasti ilustracij Očenaša, v Kanizijevem Katekizmu, a ti so nastali že v šestdesetih letih 16. stoletja.
 
Slikar ni bil strokovno izšolan mojster. Katekizemske predloge je celo “barbariziral”, z omejeno paleto zemeljskih barv (nekatere so pozneje oksidirale) pa je le ustvaril celoto, ki zdaj polno dekorativno zveni v skladu z “zlatim” oltarjem iz poznega 17. stoletja. Čeprav ne moremo govoriti o kvalitetni “umetnini”, slikarije zgovorno ilustrirajo rekatolizacijski čas in njegovo duhovno situacijo. Ker so protestanti odklanjali češčenje svetih podob in njihova naročila, so zavrli razvoj slikarstva in zmanjšalo se je število umetnikov. Kvalitetnega slikarja skoraj ni bilo najti. Župnik Paupertas je moral poseči po prvem, ki mu je bil pri roki, in zelo verjetno je tega našel v svojem rojstnem kraju, v Ribnici. Slogovno je te “freske” skoraj nemogoče opredeliti, saj se v njih družijo zastareli elementi severne (nemške) pozne renesanse, manierizma, protobaroka – in vsi ti elementi se prelivajo v skrajno poljudno, a vendar efektno likovno govorico.